V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je bil nocoj slavnostni koncert v počastitev madžarskega narodnega praznika, in letos še posebej šestdesetletnice madžarske revolucije znamenitega leta 1956, ki je pretresla vso Evropo, še posebej nas kot sosede. Na slovesnosti so najprej spregovorili veleposlanica Republike Madžarske v Sloveniji, njena ekselenca Edit Szilagyine Batorfi, potem njegova ekselenca Ferenc Hajos, prvi veleposlanik neodvisne Republike Slovenije na Madžarskem, in Istvan Ijgyarto, državni sekretar za kulturo in znanstveno diplomacijo iz ministrstva za zunanje zadeve in zunanjo trgovino Madžarske.
Koncert Panonskih filharmonikov, foto Marijan Zlobec
“Počaščena sem, da ste sprejeli naše vabilo in skupaj z nami praznujete dan madžarske svobode ter se spominjate herojev, ki so leta 1956 žrtvovali svoja mlada življenja, zato da lahko danes sami prevzemamo odgovornost za svojo usodo in se o njej svobodno odločamo. Za madžarski narod se boj ni končal s koncem druge svetovne vojne: okupaciji je sledila nova okupacija in mi smo se še dalje borili proti tuji nadvladi, proti komunistični diktaturi, ki je hromila vsa področja življenja, proti deportacijam, zapornim kaznim, nemoči, strahu in trepetu. Mi, Madžari, ne trpimo suženjstva: vedno smo se pripravljeni boriti za svobodo, za neodvisnost naroda, za ti vrednoti se spopademo tudi s sovražnikom, ki ima ogromno premoč. Leta 1956 smo po desetletju ponižanja, zatiranja, fizičnega in duševnega uničevanja usodo vzeli v svoje roke. Revolucija leta 1956 je bil dogodek svetovnega zgodovinskega pomena.
Koncert Panonskih filharmonikov z Bartokom, foto Marijan Zlobec
Svet je z zadržanim dihom opazoval navdušenje, odločnost, pogum in drznost, s katero so se srčni madžarski revolucionarji uprli totalitarnemu režimu. Danes že vemo, kakšno je bilo število žrtev: od dva tisoč petsto mrtvih jih je bila skoraj polovica starih manj kot 25 let. Okrog dvajset tisoč ljudi je bilo ranjenih, dvesto tisoč ljudi pa je moralo zaradi represije zbežati z Madžarske.
Madžarska revolucija leta 1956, foto wikipedija
Tisti, ki so ostali, so spoznali, kaj pomeni neusmiljeno zatiranje. Zelo dobro vedo, kaj je to diktatura: obsojenih je bilo dvaindvajset tisoč ljudi, usmrčenih tristo petdeset. Toda povračilni ukrepi niso mogli izbrisati spomina na to, kar se je zgodilo, niti zatreti želje po svobodi in misli, da se sovjetska okupacija vendarle lahko konča, da Madžarska vendarle lahko postane svobodna in neodvisna, da bo to zagotovo postala.
Mi pa smo dolžni predstavljati heroje revolucije leta 1956, ohranjati spomin nanje, da bodo vsi poznali njihova imena in obraze. Moramo se spominjati in opominjati: zdaj smo svobodni po njihovi zaslugi. Po zaslugi vseh, ki so se borili, vseh, ki so se uprli, vseh, ki so v nekem zgodovinskem trenutku žrtvovali svoja življenja za našo svobodo.
Stalinova glava na tleh Budimpešte
To slišimo le redko kdaj, toda v eni od šestnajstih točk, ki so jih leta 1956 zapisali študentje, je bila izražena potreba po ureditvi odnosov z Jugoslavijo. Morali smo doumeti, da revolucija – tako kot vsaka druga politična sprememba – ni bila odvisna zgolj sama od sebe, temveč je na njen potek vplival tudi tedaj zelo zapleten mednarodni položaj. Prav zato je pomembno, da v Srednji Evropi spremljamo tudi dogodke na širšem mednarodnem prizorišču, saj imajo ti lahko za nas usodne posledice. To konec koncev dolgujemo tudi spominu na vse mlade, ki so leta 1956 žrtvovali svoja življenja. Želja po suverenosti pa v tej regiji ni značilna le za Madžare.
Budimpešta oktobra leta 1956
Na enako pot je pred 25 leti krenila tudi Slovenija. Uspehi obdobja, ki je sledilo neodvisnosti, dokazujejo, da se lahko naša naroda sama odločati o svoji usodi, da torej ni potrebe, da bi se o tem namesto njiju odločal kdo drug. Obenem pa je za oba naroda pomembno, da ob soočanju z izzivi sodobnega časa tesno sodelujeta z drugimi. Madžarsko-slovenski odnosi se temu ustrezno zložno razvijajo že 25 let in tudi v preteklem letu je prišlo do napredka na nekaj področjih.
Madžarska revolucija leta 1956
Po januarski skupni vladni seji so začeli teči infrastrukturni projekti, ki so v interesu vseh tukajšnjih prebivalcev. Začel pa se je tudi delovni program na področju izobraževanja, kulture in znanosti. Miro Cerar, predsednik vlade Republike Slovenije, in Viktor Orbán, predsednik vlade Madžarske, sta v Ljubljani slavnostno odprla Balassijev inštitut, madžarsko kulturno središče, ki odprtih vrat pričakuje vse slovenske obiskovalce, ki jih zanima, kaj imajo ponuditi madžarski umetniki. V Prekmurju, v Lendavi, kjer je doma avtohtona madžarska manjšina, pa smo septembra odprli madžarski generalni konzulat. Novo predstavništvo bo skupaj s slovenskim generalnim konzulatom v Monoštru prispevalo h gospodarskemu napredku obmejnega območja in tam živeče madžarske in slovenske narodne skupnosti ter pripomoglo k ohranjanju njune kulturne identitete. S krepitvijo stikov med državama tako nepoznanega soseda vedno bolj nadomešča partner, ki mu lahko zaupamo. To je zdaj, ko sto tisoče obubožanih ljudi prosi, zahteva, da jih sprejmemo v Evropi, ko se v Evropi končuje obdobje razcveta, ko si druga za drugo sledijo krize in dobivajo krila strahotni pojavi, še posebno pomembno.
Madžarska vstaja leta 1956
Kljub temu pa le malo govorimo o vzrokih in se še vedno trudimo odpraviti le simptome.Toda rešitev lahko najdemo le skozi iskren pogovor, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Moramo se zavedati, da ni druge poti, če želimo, da bo prihodnost naših otrok mirna, varna in obetavna. Herojem revolucije leta 1956
in vsem tistim, ki so jim pomagali, dolgujemo hvaležnost! Toda dolgujemo jim tudi, da s svojimi dejanji ostajamo zvesti njihovim vrednotam in tako upravičimo njihovo žrtev.
Vsem nam torej želim, da bi bili dovolj močni in iznajdljivi, da bi nam to tudi uspelo.
Budimpešta je vstala
Nocojšnji koncert in razstava, ki je na ogled v preddverju, naj nam bosta ob tem hrana za dušo in duha. ” (Madžarska veleposlanica, njena ekselenca Edit Szilagyine Batorfi).
Na koncertu Panonskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom dirigenta Balázsa Kocsárja (v programu ni bil naveden) smo najprej poslušali slovito Beethovnovo uverturo Egmont, ki je bila na budimpeštantskem radiu v revolucionarnem letu 1956 največkrat predvajana; postala je “emblematična skladba revolucije”, potem Lisztov Koncert za klavir in orkester št. 1 Es-duru z odličnim madžarskim pianistom Gergelyjem Boganyijem in na koncu še znameniti Bartokov Koncert za orkester, ki ga je slavni skladatelj napisal na povabilo in naročilo Bostonskih simfonikov med svojim bivanjem v ZDA.
Rože za pianista, foto Marijan Zlobec
Občudovali smo profesionalno držo orkestra iz Pecsa, ki se je odlično pripravil za koncert, četudi je šlo za priložnostni nastop ob politični manifestaciji, a zgodovinskega pomena. Orkester odlikuje profesionalnost v vseh sekcijah, izrazita godala s polnim zvokom, potem pa, v Bartoku še vse izrazite in muzikalne sekcije pihal in trobil, pa tudi prefinjenost tolkal. Bartok je njihov, Liszt morda še bolj, če pomislimo, da je dvignil madžarsko glasbo na svetovni piedestal, kar je dokazal s subtilno in hkrati virtuozno igro v Ljubljani že znani in priznani pianist Gergely Boganyi. Pri Beethovnu bi zlasti v drugem delu uverture Egmont pričakoval več dramatične moči, hitrejši tempo, ki bi izrazil pravega revolucionarnega duha, kot ga je Beethoven po odmevni francoski revoluciji leta 1789 občutil še leta 1809.
Škoda, da koncert ni bil bolj odprt za javnost, tako da bi Ljubljančani množično, zlasti starejše generacije, občutili jubilej madžarske revolucije leta 1956 še kot svoj praznik, ki se ga mnogi še kako dobro spominjajo. Prišli pa bi še mladi, a oni so bolj nevarni; njih revolucija še čaka.
Panonski filharmoniki bodo jubilej madžarske revolucije počastili z nadaljevanjem svoje koncertne turneje. Iz Ljubljane odpotujejo v Osijek, Sarajevo, Zagreb in Beograd. V Ljubljani je bila sponzor koncerta Spominska komisija, ustanovljena ob 60. obletnici revolucije leta 1956.
Marijan Zlobec