Milan Dekleva, eden izmed najplodovitejših slovenskih pesnikov, poleg tega pa še prozaist, dramatik, kritik, esejist, novinar, prevajalec, publicist, polemik, literarni komparativist in tudi glasbenik, ki je za svoja dela prejel nekatere najpomembnejše nacionalne nagrade, vključno s Prešernovo, danes praznuje sedemdesetletnico. Najbolj ga časti založba Beletrina, ki se ga je prva spomnila.
Milan Dekleva, foto Belerina/Miha Gorjup
Milana Dekleve se najbolj spominjam iz študentskih let, še posebej ob zasedbi Aškerčeve ceste in Filozofske fakultete, ko sva “zasedeno Filozofsko fakulteto” okupirala tako kot še mnogi drugi študneti; s prespanjem na tleh v učilnicah, precej starejši Dekleva je spal poleg mene. Koliko nas je vsaj nekaj ur spalo v učilnici v pritličju ne vem, morda dvajset, trideset in še kaj več. Tedaj je bil najuspešnejši literarni večer, na katerem so briljirali Dekleva, Milan Jesih, Ivo Svetina, Matjaž Kocbek in Tomaž Šalamun, ki je tudi prespal na FF, pa Jaša Zlobec in flavtistka ter komparativistka in romanistka Metka Zupančič, ki je kasneje emigrirala v Kanado.
Milan Dekleva je tedaj postal izjemno popularen s svojo zbirko haiku poezije Mushi mushi (1971), ki jo je rad kazal in smo jo takoj začeli brati. Bila je visoka le kakih pet, šest centimetrov, a normalno “dolga”.
Milana smo si vsi zapomnili, ker je nosil malo in povsem izrabljeno usnjeno torbico, pravzaprav pomanjšano aktovko, v kateri je imel kvečjemu kak zvezek in kakšno knjigo manjšega formata. Bil je čisti komparativist, kar je bilo tedaj na Filozofski fakulteti v očeh študentov največ. Vedeli smo, da za Ljubljano igra rugby, pod čemer smo si predstavljali, da se rad zelo grobo tepe in z žogo pod pazduho beži kot nor, obut pa da je obvezno v čim bolj grobe gojzarice, da se zarežejo v zemljo ali blato.
Kakšen glasbenik je bil v resnici, ne vem, ker ga nikoli nisem slišal ne igrati ne peti. Malo mi je bil vseskozi sumljiv.
Ko zaslišim, da jih ima sedemdeset, se mi to zdi nekaj najbolj “groznega”; podpisal bi jih kakih petintrideset.
Hodil je na uredništvo Tribune v Kazini na vrhu in se družil z uredniškimi sodelavci, a je kakšen izvod prepovedanih številk Tribune po spretni intervenciji v tiskarni še pred zaplembo celotne naklade padel v roke tudi nam, ki na redakcijo nismo zahajali ali bolj redko. Sam sem žal Jaši posodil filme z zasedbe Aškerčeve in dogajanja na Filozofski fakulteti, ki mi jih ni vrnil in so ostali bog ve kje.
Dekleva pravzaprav ni nastopal javno aktivistično kot Jaša Zlobec ali Milan Jesih, ki je na stopnišču pred vhodom na Filozofsko fakulteto pred dva tisoč študenti izjavil, da bi bilo treba na Aškerčevi “postaviti barikade s španskimi jezdeci in policaje streljati v čelo naravnost med oči”, za kar je dobil leto dni zapora, menda potem le pogojno.Je pa urednik Tedenske tribune Dušan Benko objavil mojo celostransko reportažo o zasedbi Aškerčeve. Menda še predno je prišlo do protestov pred parlamentom oziroma takratno skupščino.
Milan Dekleva je hitro vstopil v literarno zgodovino, kar pa že poznate. Zato nadaljujem po biografiji Beletrine.
Milan Dekleva se je rodil 17. oktobra 1946 v Ljubljani tržaškima Slovencema. Svoje prve pesmi je objavil že v sedmem razredu osnovne šole. Sprva je objavljal v šolskih glasilih in v Mladini ter Obzorniku. Dekleva je tudi glasbenik, saj igra klavir in je že kot osnovnošolec sodeloval v mladinskih džezovskih zasedbah. Pri trinajstih letih je kot mladi nadarjeni pesnik prvič nastopil javno: na oddaji ljubljanske televizije Pokaži, kaj znaš, kjer je v bitki mladih talentov dobil prvo nagrado. Po končani realki se je odločil za študij elektronike, vendar se je po prvem letniku premislil in se vpisal na študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dekleva je predstavnik slovenskega modernizma in postmodernizma.
Bil je prvi, ki je na Slovenskem izdal zbirko haikujev Mushi mushi (1971), ki so ji sledile številne druge pesniške zbirke, prevodi, drame in eseji. Napisal je več pesniških zbirk za odrasle, za otroke pa Dekleva piše predvsem dramska dela. Piše pa tudi mladinsko prozo. Poleg intenzivnega književnega dela je bil tudi sourednik študentske revije Tribuna, sourednik Radia Študent, sodelavec Študentskega kulturnega centra in član glasbene skupine Salamander.
Nedavno je pri Beletrini izšla njegova nova pesniška zbirka z naslovom In Darwinu zadrhti roka in v vsaki od pesmi v tej zbirki se skriva hrošček. Ne po naključju. Na prvi pogled neopazna bitja, ki pa predstavljajo kar četrtino vseh opisanih živalskih vrst, so simbol skritosti in majhnosti, a tudi fascinantne raznolikosti in prilagodljivosti. Hroščki predstavljajo paradoksalnost živosti. Pod svojim trdim, sijočim oklepom evolucijske neuničljivosti so tako rekoč ranljivost sama. Avtor zbirke In Darwinu zadrhti roka nagovarja prav takšno protislovnost: kako je mogoče v današnjem času brez temeljev, ob zavedanju lastne ranljivosti in nemoči, še govoriti o lepoti sveta?
Jasno, da je možno. To bo vedno, tudi ko sveta ne bo več. Preživeli bodo samo pesniki.
Marijan Zlobec