Prvi sinočnji koncert v že 24. sezoni cikla Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana je jasno pokazal pomen, vsebino in funkcijo te kulturne in še posebej glasbene manifestacije.
Leonel Morales Herrero, foto Festival Ljubljana
Mladi virtuozi so v nastajanju, bi lahko podčrtali oba dela koncerta. Lepo smo videli zorenje oziroma etapo ali stopnjo glasbene interpretativne dozorelosti, lahko bi dodal še očutili in slišali smo jasno identiteto nadarjenioh glasbenikv v svojem razvoju in vzponu.
Dvajsetletni španski pianist Leonel Morales Herrero je navdušil že s svojo celovito pojavnostjo, mediteransko energijo in samozavestjo, kot je potrebna za glasbenika, še posebej pianista.
Polna Viteška dvorana Križank
Njegova tehnična pripravljenost je zavidanja vredna (uvodni Ravelov La Valse), prav tako očitna muzikalnost, pri Sergeju Prokofjevu in njegovi redkeje izvajani Osmi sonati v B – duru, op. 84, pa smo občudovali smisel za kontrast, bolj kot dojetje elementov dramatike treh tako imenovanih “vojnih sonat”. Simpatično je bilo, kako pianist mediteranskega pedigreja dojema “trdost” karakterja Sergeja Prokofjeva, ki se sam v sebi bori s “konfliktom”, ali naj gre v dramatičnem izrazu do konca ali naj se malo “zadrži”. Ta mladostna dilema je bila najbolj razvidna v tretjem stavku Vivace, medtem ko je imel v lirskih delih sonate veliko posluha za mir kot odsotnost sicer trajajoče vojne (1944). Videl sem posnetek Emila Gilelsa, kako igra na fronti, pa se ne spominjam kaj, morda celo to sonato, ki jo je krstil 3. decembra 1944. In zanjo prejel Stalinovo nagrado.
Naš španski pianist se je v dodatku vrnil domov z Lecuanovo Malagueno. Še ga bomo videli!
Klavirski trio Rupnik je na prvi pogled in vsaj na začetku deloval nekako tremaško, zakrknjeno, preveč boječe, ne pa povsem samozavestno, odprto, svobodno, kar je pogoj dobrega skupnega muziciranja.
Klavirski trio Rupnik
Violinistka, najstarejša, sicer šele dvajsetletna Manca Rupnik, je pri Schubertu in njegovem spevnem Nokturnu v Es – duru, op. 148, D. 897 nakazala premalo samozavestno igranje, interpretacijo, ki še ni poudarjala Schubertove pevske osnove kompozicije, vokala kot primarnega izraza. Od tod premalo občutka za umirjeno lepoto zvoka še pri klavirju (Anže Rupnik), ki je nasploh učinkoval preveč mehansko, manj pa subtilno in z bolj prilagodljivo (manjšo) dinamiko, medtem ko je violončelist (Nejc Rupnik) bil tretji po starosti in s tem “ubogljiv”.
V interpretaciji Štirih letnih časov Buenos Airesa Astorja Piazzolle je Klavirski trio Rupnik hitro spoznal, da nastop v polni Viteški dvorani Križank le ni tako “nevaren” in so se naši mladi glasbeniki bolj sprostili; več je bilo temperamenta, odprtosti, prelivanj melodij in dinamike, več soglasja in dialoga, več karakterja, bi lahko dodal. Od tod lep odmev z ovacijami, pa še dodatek v obliki Elegije op. 23 Pod dojmem Zeyerova Vyšehradu Josefa Suka.
Rože za Klavirski trio Rupnik
Marijan Zlobec