Današnja razglasitev dobitnika Nobelove nagrade za literaturo ameriškemu kantavtorju Bobu Dylanu je predvsem jasna klofuta sodobni ameriški literaturi; izločitev nekoga, ki sam sebe niti nima za literata, pesnika, ampak glasbenika, ki poje in interpretira lastno poezijo na glasbeni način in s svojo spremljavo. Podobno kot na primer pri nas Tomaž Domicelj, Vlado Kreslin in še marsikdo. Kot veste, so eni opredeljeni zgolj kot tekstopisci.
Bob Dylan, foto Wildlandia
A to za Nobelovo nagrado ne more biti dovolj. Za ta žanr so mnoge druge nagrade, še posebej v Ameriki. Bob Dylan nastopa kot glasbenik na koncertih, ne kot bralec poezije in kot pesnik s pesniškimi zbirkami, ne glede na dejstvo, da jih je izdal kar nekaj, celo v slovenskem prevodu. V slovenščini imamo prevedeno njegovo poezijo pod naslovom Ni še mrak (Matej Krajnc) in Za zmeraj mlad (Jure Potokar) ter bolj reportažni kot literarni življenjepis z naslovom Zapiski (Krajnc). Na koncertih smo ga v Sloveniji slišali štirikrat. Leta 1991 na Bežigrajskem stadionu, v letih 1999 in 2010 v Hali Tivoli in lani v Stožicah. Ali je kdo od obiskovalcev teh koncertov pomislil, da bi lahko dobil Nobelovo nagrado za literaturo?
Bob Dylan, foto London
Bistvo velike literature je, da se obdrži stoletja in obvelja za večni izziv, tako za branje kot interpretacijo. Bojim se, da bo z nehanjem nastopanja Boba Dylana zamrla tudi njegova poezija, razen s posnetki njegovih interpretacij.
Bob Dylan bere zahvalni govor ob nagradi Music Cares
Drugo bistvo je, da je literatura po pomenu in človeški vsebini obča, etična, humana, politično in nasploh civilizacijsko pogumna, da ne rečem drzna, predvsem pa metaforično izjemno bogata, večplastna, simbolna, alegorična, polna skrivnosti, pasti, dvoumij, stranskih sporočil, povedanega med vrsticami, z epskim nabojem, dramaturgijo, deskripcijo, izvirno pripovedno tehniko, kombinacijo oseb in časov… Lahko bi našteval še in še. Seveda z epohalnim znanjem in absolutno prepoznavnim osebnim stilom.
Pred kratkim je dr. Boris Paternu ob svoji devetdesetletnici opozoril, da upada razumevanje literature, da je njeno branje vedno bolj plitko, nerazumevajoče, površno, brez osebnega bralskega angažmaja in seveda razumevanja.
Bob Dylan ob prejemanju nagrade v Angliji
Bob Dylan je uradno po objavi Švedske akademije dobil nagrado zaradi “for having created new poetic expressions within the great American song tradition”. Lepše bi bilo, če bi jo nekdo dobil zaradi svoje globine literarnega dojemanja sodobnega sveta na najbolj vrhunski in inovativni literarni in hkrati aktualni ter večnostni način.
Kljub vsemu je kantavtorstvo glasbena zvrst in bi se ga moralo predvsem dojeti, sprejemati, uživati – tu še najbolj – in v tem kontekstu ocenjevati kot glasbo.
Razumem, da so mnogi predvsem glasbeniki, da ne rečem kantavtorji ali bratje po krvi, navdušeni nad Nobelovo nagrado za Dylana. A to bolj zaradi sebe.
Bob Dylan
Težko bi se, na srečo pa se mi ni treba, postavil v kožo onih sto zanesljivih kandidatov, ki so se že videli izbrane.
Mislim, da je Amerika najbolj prizadeta, ker so švedski akademiki hote in vede prezrli vse najboljše iz “čiste literature” na ameriški celini. In s tem je Amerika za več let najbrž že “obdelana” ali “pokonsumirana”. Dylan jih je lepo nategnil, zakaj pa niso ustvarili dovolj “new poetic expressions”.
To je podobno kot sta doslej prepričljivo dokazala omenjeni “new poetic expressions” oba kandidata za novega predsednika ZDA. Menda sta oba katolika, a ko Bog gleda njuna soočanja na televiziji, posluša govorjenje in analizira vedenje, si od sramu nad njuno “new poetic expressions” zakriva obraz.
Na srečo pa sta Bog in Dylan isto; oba zardevata od sramu, le da Bogu ne bo treba na podelitev v Stockholm.
Marijan Zlobec