Ljubljanska opera SNG pripravlja drevi ob 19.30 svojo prvo operno premiero in hkrati svetovno domačo praizvedbo glasbeno – gledališkega projekta Karmine Šilec z naslovom Evergreen in podnaslovom “Komu potok solz ne lije”. Premiero pripravlja operni ansambel pod dirigentskim vodstvom Marka Hribernika.
Prizor iz predstave Evergreen, vse fotografije SNG Opera Ljubljana
Avtorica projekta in glasbenega izbora ter režiserka je Karmina Šilec, scenograf Marko Japelj, kostumografka Belinda Radulović, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, oblikovalec giba Gregor Luštek, oblikovalec tona Danilo Žanko, dramaturginja Tatjana Ažman…
Nastopajo glavni operni solisti: tenorist Aco Bišćeviić k.g., baritonist Jože Vidic, baritonist Robert Vrčon, tenorist Matej Vovk, basist Peter Martinčič, sopranistka Urška Arlič Gololičič, mezzosopranistka Mirjam Kalin, performerka Zvezdana Novaković k. g., potem še dečki, kvartet, pianist Marjan Peternel k. g. ter zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana.
Glasba je sestavljena iz posameznijh del ali odlomkov kot kolaž različnih skladateljev, kot so: Gavin Bryars, Archibald Joyce, John Cage, Valentin Silvestrov, Jacob Cooper, Edward Elgar, Ēriks Ešenvalds, Georges Aperghis, Wolfgang Amadeus Mozart, Robert Honstein.
Iz predstavitve novega opernega projekta povzemamo nekaj misli
Prizor iz predstave Evergreen
“Mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove, je že več stoletij eden največjih mitov. Glasbeniki na ladji Titanik, ki so do zadnjega trenutka igrali in z glasbo morda pomagali več kot 2000 dušam na utapljajočem se parniku, pa so postali globalni mit našega časa. Predstava Evergreen je inspirirana z velikim trenutkom, ko je transcendentna narava glasbe opravila s pritiskom brezbrižne usode.
Zbor solistov
Glasbeniki so v trenutku soočanja z neizogibno smrtjo pod najbolj zahtevnimi pogoji igrali na gigantski mehanski strukturi, ki se je hrupno rušila, ko jo je požiral besneči, brezkompromisni ocean. Njihova glasba je tako postala način prevzemanja nadzora sredi kaosa in sredi neznanega; ohranjala je upanje in zaobjemala tisto neizogibno – smrt. To je bila ekstremna preizkušnja, način, kako prevarati smrt, čeprav samo za nekaj trenutkov. Za te glasbenike je bila glasba zakrament, ki ga je v kratkem izpolnila smrt. Bila je vrhunec slovesnosti.
Ljudje iščemo take trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas globoko gane in za trenutek presežemo svoje meje. V takšnih trenutkih se nam zdi, kot da živimo polneje kot po navadi, potisnemo stvari do roba in se vživimo v vse človeštvo. Poslednje minute igranja teh glasbenikov so emblem tega, kar glasba je: duhovna vez s tistim večjim od nas in medsebojna človeška povezanost.
Koncept zgodbe o glasbenikih je vznemirljiv, vendar se ga predstava dotika ohlapno. Dogajanje okoli glasbenikov je kot prosojna zavesa, izza katere gledalec sicer spremlja dogajanje na Titaniku, zavedajoč se, da to nista »pravi čas in prostor« dogajanja.
Zbor
Evergreen skuša skozi glasbo ujeti izgubljene trenutke v času, intimna čustva/zvoke tistih končnih sekund, grozo, pozabo, plemenitost, pogum, strah, vero, skrivnostno moč glasbe … in zvoku podariti moč nesmrtnosti. Zvoki nosijo svojo pripoved o tem, kaj se zgodi z glasbo, ko drsi skozi podmorsko gostoto in ustvarja nove akustične kvalitete. Vera in lepota zvenita skozi glasbo, kot je morda zvenela glasba v nezaslišanih trenutkih pritiska, v tej nepričakovani človeški drami, v tej širni, valujoči temi.”
Marijan Zlobec