Druga premiera na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila sinoči druga postavitev Disidenta Arnoža in njegovih dramatika in pisatelja Draga Jančarja na istem odru. Predstava je nastala v koprodukciji med mariborsko in ljubljansko Dramo SNG.
Marko Mandić kot Andrej Arnož, vse fotografije Marijan Zlobec
Če je predstava leta 1982 z Radkom Poličem pomenila uspeh Draga Jančarja in celotnega igralskega ansambla, je bilo tokrat povsem drugače. Občinstvo je na koncu predstave v temi čakalo kake pol minute, predno je kdorkoli sploh zaploskal, potem pa je bil aplavz do konca po utečenem ritualu predstavljanja nastopajočih bolj redek, da ne rečem posiljen, brez ovacij celo za interpreta naslovne vloge, popularnega Marka Mandića, ki se mu je čisto zadnji v nekakšni zadregi in bolj povlečen na oder pridružil še režiser Diego de Brea.
Aplavz in rože za nastopajoče
Dramatika Draga Jančarja ni bilo, on je očitno previsoko nad sabo, kot oni severnokorejski voditelj, ali pa so izvajalci njegove drame z elitnim občinstvom, med katerim so bili devetdesetletniki (Zlobec, Bitenc), ki Dramo spremljajo šestdeset in več let, premalo. Ni bilo one “partijske” zaveze, ki je preko Nove revije nekoč (davno tega) delala revolucijo in spremembo oblasti ter vplivala na nastanek nove države, ki je očitno nihče več ne mara.
Ivo Ban kot guverner
Če je leta 1982 na premiero še prišel predsednik slovenskega parlamenta Vinko Hafner, danes premiera v Drami oblasti ne zanima več; tam itak nima svojih volilcev.
V tej predstavi normalnega obiskovalca, ki se hkrati spomni še prve ali praizvedbe, lahko šokira tako rekoč vse; najprej zelo povprečen Jančarjev dramski tekst, ki s svojo metafoto disidenta kot uporniškega potencialnega nosilca družbenih sprememb in zato aktualni oblasti nevarnega, celo tako, da je zaprt, ne prepriča nikogar. Potem samovoljna, patetično nevrotična, postkristusovska interpretacija naslovne vloge Arnoža Marka Mandića. In najslabša komponenta predstave; povsem nedramatična, razvlečena, za večino igralcev neprebujena, neizčiščena in neartikulirana, na posameznih mestih že obupno slaba kultura govora; za oddaljene poslušalce in gledalce že komaj slišna, tako da bo treba uvesti nadnapise, da bomo prebrali, kaj igralci na odru govorijo.
Pet minut končne prisotnosti guvernerja iz Bostona v interpretaciji Iva Bana je bilo dovolj, da se je ves dveurni monotoni ne lok, ampak zgolj potek predstave z vsemi svojimi “idejami” sesul v prah ter povozil vse tisto, kar se je na videz uporniškega dogajalo pred tem.
Ivo Ban daje svobodo, a zahteva red
Če bi bil režiser Diego de Brea imel vsaj kaj idej, bi dramo adaptiral in jo poizkušal rešiti na sodobno razmerje odnosov EU – ZDA, ne pa da jo je porinil v naročje zaporniških tortur; obešanj, poizkusov obešanj, davljenj, samodavljenj…, kar izničuje profesorsko zavest, intelekt, sposobnost načrtovanja družbenih sprememb, čeprav le v obliki člankov, objavljenih ali neobjavljenih, analizo stanj (tu na primer v živinorenji; odnos med svinjami in kravami) disidenta Arnoža in ga gladko in ves čas potiska med klošarje, psihopate, neuravnovešence, nevrotike.
Marko Mandić je ostal gol in bos
V taki režiji Marko Mandič kot Andrej Arnož ni mogel narediti nič drugega, kot da je potenciral svoje talente bolj vulgarno ritualnega tipa. Ob njem so se ostali igralci postavljali v položaj bolj ali manj nerodnih “pomagačev” ali sokrivcev, med katerimi bo eden plačal glavo z obešenjem, ker je neki tekst skril
(Zvone Hribar kot Jernej Wolf).
Diego de Brea med igralci
Taka dramatika ne more danes prepričati nikogar, ker nihče ne verjame, da je bilo kdaj tako ali na tak način izvajano, ko je vsem jasno, da je policija veliko pametnejša, najbolj pa guverner Bostona, ki jasno ponuja svobodo, a hkrati zahteva red.
Jančarjev disident Arnož ni nikakršen disident, ki bi mu kdorkoli v dvorani za kakšno njegovo idejo lahko zaploskal.
Nasprotno, gledalci smo se najbolj bali, da mu bo kakšno samodavljneje, davljenje, obešanje, požiranje papirja…spodletelo in se bo resnično “stegnil”.
Torta vedno tekne
Scenografija (prav tako Diega de Bree) je k temu samo še dodajala svoj temačni, mračnjaški “ventilatorski ustroj” v ozadju in mrtvaško mizico z nekajkrat “mrtvim” Arnožem v ospredju, z odbojniki ob prvi loži, kjer se je nekdanji sodnik in pisatelj Vasko Polič tresel za svojo glavo, če ga kaj zadene, medtem ko so mikrofoni celo po policijskih kriterijih zelo slabo funkcionirali. Podobno črna je bila kostumografija Blagoja Micevskega, razen vedno istih Mandićevih gat.
Drago Jančar za večino igralcev ni vedel, zakaj so v njegovi drami; privesek, element sokrivde ali izdaje, izpraševanja ali obsojanja? (Vanja Plut in Mateja Pucko kot Kronarci, Nika Rozman kot Ana Wolf, v nekaj trenutkih izpovedovalka ali izdajalka resnice Silva Čušin kot Kronarca, bolj medli, režijsko slabo postavljeni Klemen Slakonja kot Ksaver, pa še Kristijan Ostanek kot Ignacij Detela ali Matevž Biber kot Mihael Vončina.
Boris Mihalj kot Krištof Pajek je svojo vlogo izpeljal še najbolj konsekventno, ostro, z obvladanjem situacije in “miselnosti” ljudi pod njegovim policijskim nadzorom.
Globokoumne misli dveh direktorjev: Danila Roškerja in Igorja Samobora
Če je glavni motto predstave Nič ni bolj nespodobnega, kot je sreča, kot med drugim preberemo v svetlečih in tekočih napisih na zadnji črni steni, potem naj jo kar imajo.
Namreč svojo nespodobnost!
Mi imamo raje srečo kar takò ali kot táko!
Marijan Zlobec