V Zgodovinskem atriju Mestne hiše so v okviru Dnevov Moskve v Ljubljani odprli fotografsko razstavo Aleksandra Rodčenka, enega najbolj znanih ruskih umetnikov iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, znanega kot pionirja sovjetske fotografije. Razstavo je pripravil moskovski Muzej multimedijske umetnosti.
Aleksander Rodčenko – Portret iz Pariza leta 1925, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov razstave je Moskva na fotografijah Aleksandra Rodčenka, kar je logična vsebina glede na celovito moskovsko manifestacijo pri nas.
Razstava je tipično ruska in moskovska, pokaže utrip novega velemesta v novi politični ureditvi, ne da bi se to pretirano pokazalo v samih fotografijah, saj je poudarek na mestnih pridobitvah kot takih, ne pa zaradi Lenina in za njim Stalina.
Plakat za ljubljansko razstavo
Rodčenko se ni pokazal v službi politike, ampak kot fotograf, tu predvsem moskovski ne toliko kronist, ampak videc normalnega, lahko bi rekli vsakodnevnega življenja.
Tu seveda niso na ogled Rodčenkove bolj eksperimentalne fotografije, po katerih je prav tako znan, vendar pa želijo njegove razstave povsod po svetu. Vendar pa Rodčenko ni bil sam, ampak so ob njem delovali še drugi ruski umetniki, kot Arkadij Šajhet, Boris Ignatovič, Marko Alpert…
V Ljubljani je na ogled petdeset fotografijh Aleksandra Rodčenka s poudarkom na dvajsetih in tridesetih letih.
Aleksander Rodčenko – Bolšoj teater, 1928
Fotografije Moskve so nastale kot naročilo Založbe Izogiz, ki je tedaj izdajala ilustrirane fotoalbume ter znano revijo Sovjetska zveza na gradbišču. Založba je Rodčenku naročila poseben projekt fotografiranja Moskve leta 1932, vendar pa je iz razstave razvidno, da je Moskvo v resnici fotografiral še precej pred tem letom.
Aleksander Ropdčenko je prve fotografije Moskve posnel s fotoaparatom West Pocket Kodak. Mesto je fotografiral na dvorišču in cesti, trgih, z balkonov, v parkih, s strehe svoje hiše na Mjasnicki ulici.
Razstava v Ljubljani
Leta 1927 je bil Rodčenko umetniški direktor filma Moskva v oktobru in pri tem izbiral posebno atraktivne točke v mestu. Kot fotoreporter revij Daeš! (Daj!) in Smena (Sprememba) ter časopisa Večerna Moskva je pripravljal fotoreportaže o gradnji novih stavb, kot se vidi tudi na ljubljanski razstavi.
Čiščenje ulic, 1932
Ko je Rodčenko zaćel fotografirati stavbe, ulice, trge, vsakdanje življenje, utrip delavskega razreda…, je že zapustil abstraktno fazo svoje unmetnosti. Kot ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, kot Aleksander Lavrentjev, je prešel iz abstraktne k industrijski umetnosti, v kateri so ga zanimali prostor, perspektiva in arhitekturna oblika. A je to vendarle še premalo; zanimala ga je dinamika; v zornem kotu je bil kot kakšen skriti vojer, ki čaka, da se bo spodaj ali na trgu ali na ulici kaj velikega zgodilo, kot da tli ali celo že prihaja.
Moskovski Gledališki trg, 1932
Če je slikal z balkona hiše, v kateri je živel, to pomeni, da je imel fotoaparat nenehno v rokah in je oprezal; bi rekel bolj za ljudmi kot za stvarmi.
Pogled na trg z Bolšoj teatra
Berem, da je fotografiral stebre električne napeljave in konstruktivisične zgradbe svojih prijateljev arhitektov Aleksandra Vesnina in Konstantina Melnikova. Jasno je, da mu je nova arhitekturna forma ponujala nov fotografski izraz. Moskva je bilo vendarle mesto v hitrem nastajanju. Tako kot Ljubljana po drugi svetovni vojni, pa tudu v času med obema vojnama.
Straža pri Šuhanovem stolpu, 1929
“Zgradbe je v kompozicijo kadra umeščal na enak način kot v abstraktnem geometrijskem slikarstvu, vendar ob pomoči fotoaparata Leica. Bil je mnenja, da je pogled z višine na mesto najmanj raziskan in uporabljen, vendar hkrati tudi najbolj aktualen. Povzpel se je v kvadrigo timpanona nad vhodom v Bolšoj teater, fotografiral ulico Petrovko skozi okna zgornjih nadstropij, opazoval perspektive ulic s streh, fotografiral demonstracije na Puškinovem trgu ali Mjasnicki ulici.
Kosilo, tovarniška kuhinja, 1932
Pogled z višine je uporabil, da je lahko izrazil globino in obsežnost urbanega prostora ter njegovo nasičenost z detajli.” (Lavrentjev).
Vprašanje je, ali je Rodčenko s fotoaparatom čakal na kak velik dogodek. Nekatere fotografije kažejo na to možnost; nesreča, Rdeči križ, športni dogodki, manifestativnost, zbiranje in izražanje masovnih stališč…Vprašanje je, koliko je morda še drznejših njegovih fotografij.
Čeprav lahko ob ljubljanski razstavi preberem, da je Rodčenko v Moskvi po eni strani videl zgodovinsko mesto s svojimi znamenitostmi, se bolj zdi, da je to zgodovino opazoval s ceste, od zunaj, kot turist, ki ne zna jezika in ga je strah vstopiti v posvečen prostor, kot so bili tedaj številni moskovski javni prostori; gledališča, kina, koncertne dvorane, Puškinov in drugi muzeji…
Bolj bi se strinjal z drugim delom trditve, da so Rodčenka zanimale nove zgradbe in vsakdanje življenje s svojimi detajli.
Znak GTO, 1936
Rodčenko je vedel, da se stvari izgubljajo in da jih kaj hitro povozi čas ali razvoj. Poglejmo na primer usodo javnih telefonskih govorilnic v Ljubljani.
Postaja moskovskega metroja
Mentalni problem dandanašnjih kustosov fotografije je, da so v strahu pred politiko in da jim niso všeč izzivanja z razstavami, ki bi na primer dokumenitirale “izgradnjo socializma”, če sedaj spregovorim o nas, ne o Rodčenku in Moskvi.
Šuhanov stolp, 1929
Marijan Zlobec