V Mestni galeriji v Ljubljani so pravkar odprli novo razstavo s precej sumljivim naslovom Better Doggy Style Than No Style (slikarstvo po koncu stilov). Izbrane slikarje ne druži le ista generacija, temveč podobni pristopi in razmišljanja o vprašanjih reprezentacije/predstavnosti slikarstva, ki se ga je začelo v devetdesetih letih reševati na nov način, berem v okviru predstavitve avtorjev in razstave. Razstavljajo Viktor Bernik, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Arjan Pregl, Sašo Vrabič in Miha Štrukelj.
Better Doggy Style Than No Style, vse fotografije Marijan Zlobec
Koliko so ta imena “vplivna slikarska loža”, kot berem v spremnem tekstu kustosinje Mateje Podlesnik, citat pa je vendarle “delo” Tevža Logarja, ne vem. Upam, da čim manj; tako vplivna kot loža.
Žiga Kariž pred svojo sliko I’m too old For tHiS SHIT
Ali nimamo “lož” v slovenski umetnosti že dovolj in preveč?
Slika Mihe Štruklja
Nobena loža ni vredna nič, če ne ustvariš povsem individualnega opusa prepoznavnega stila, ne pa brez stila ali celo “doggy styla”. Ker tudi na ta pasji stil lahko gledaš povsem drugače, če se postaviš na to ali drugo stran, pa spodaj ali zgoraj, da ne naštevam vseh možnosti.
Zamenljive slike Arjana Pregla
Razstava je bolj v smislu pospravljanja po ateljejih, kar se ne vidi šele v zadnji sobni v drugem nadstropju, kjer nastopajo vsi umetniki skupaj, a brez razvidnega avtorstva, ampak kar povsod.
Zadnja soba na vrhu
Razstava je “pisana” po celotni postavitvi, ki zanalašč ni avtorska, ampak kolažna.
Domobranski plakat Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda! Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi izdaja svoj narod, avtorja Jožeta Beraneka, kot ga je razmnožil in ponudil v komentiranje obiskovalcev razstave Arjan Pregl
Lahko bi dodali prelahkotna, premalo stroga, kajpada predvsem do sebe. Metoda razsejane postavitve daje vtis, kot da avtorji nenehno krožijo, nihajo, so v dialogu in hkrati govorijo drug mimo drugega. Pogovarjajo sicer se, a se hkrati ne slišijo.
Arjan Pregl pred svojo zloženko
Razstava mora biti maksimum nekega umetniškega avtorskega početja. Zaresna. Stroga. Tu še profesorska, da ne rečem vzgojna in avtoritativna, sicer študenti pobezlajo in odbezljajo kam drugam.
Viktor Bernik
Za vsako razstavo je potrebno opraviti avdicijo. Kaj je avdicija v umetnosti sicer najbolje vedo glasbeniki, likovni ustvarjalci na prvi pogled manj, a kakor kdo. Problem je, da v Sloveniji takih avdicij ni (več). Imamo bolj sistem gospodarjev in hlapcev.
Sašo Vrabič – Najlepše mesto na svetu
“Skupinska razstava je, brez kakršnega koli namena o zgodovinjenju ali preračunanem ujemanju slikarskih praks na skupnem imenovalcu, osredotočena na predstavitev tekoče produkcije in vključuje poleg slikarskih del in risb na galerijsko steno tudi video ter celostne intervencije v prostor.
Fotograf Igor Andjelić išče pozicijo v “doggy style”
Umetniki, ki jih družijo kolegialne in prijateljske vezi iz časa študija, pa tudi skupni nastopi in predvsem medsebojno poznavanje pristopov ter metod dela, se ob prikazu avtonomnih pozicij svojega likovnega besednjaka v duhovitih konstelacijah intelektualno preigravajo, prepletajo ter s prstom porogljivo kažejo na anomalije in absurde sodobne civilizacije.” (Mateja Podlesnik).
Delo Gorazda Krnca
Umetnost ni za to, da s prstom kaže na anomalije sodobnega sveta, za ta opravila imamo medije, pri nas pa neresna parlament in vlado ter podobno sodstvo in pravni nered.
Če je ta razstava v bistvu dialog s tamkajšnjim “doggy style”, ne vem (še).
Eksponat še nima avtorja, ima pa vsebino
Vsekakor pa po vsakem koncu stilov nastopi nov stil.
Marijan Zlobec