Predstavitev najnovejše knjige Mirana Suše Dvorišče indumbe pri Celjski Mohorjevi družbi je bila precej kaotična iz dveh razlogov. Najprej spričo precej zgrešene predstavitve avtorja kot misijonarja in potopisca urednice Alenke Veber, potem pa še samega avtorja, ki se je želel na urednico “navezati”, a mu to ni uspevalo dovolj prepričljivo.
Miran Suša na tiskovni konferenci, vse fotografije Marijan Zlobec
Miran Suša nikoli ni bil misijonar, in je potemtakem naštevanje slovenskih misijonarjev, kot sta bila Knoblehar in Baraga, nesmiselno. Kako naj bo misijonar nekdo, ki niti ni veren ? O tem avtor sam spregovori, namreč o svoji globoki dilemi, ko se je prvič odpravil v Zambijo v Afriko, a seveda ne kot misijonar, ampak kot laik spričo prijateljevega nagovarjanja in s trimesečno preizkusno dobo nekakšnega dobrodelneža.
O misijonarstvu ima avtor izrecno negativno stališče, tako kot spregovori o svoji nevernosti. Za misijonarstvo je zadel na nepremostljivo oviro, ki se ji reče vera.
“Vera v Boga in vera v cerkev. In dlje ko sem stopal v pripravah na misijon in bolj ko se je bližal konec moje pripravniške dobe in s tem možnost odhoda v Afriko kot laiški misijonar, bolj je postajalo jasno, da je ta ovira zame previsoka in da mi pravi smisel krščanstva ostaja neznan…Da bi odšel v misijon uradno, z blagoslovom misijonskega križa, v imenu vere in za njeno pričevanje, ni bilo več mogoče. Tega nevidnega blagoslova nisem imel in preko sebe nisem mogel…”
V Afriko je odšel na svoje stroške in brez misijonske funkcije ter z nekakšnim samopreizkusnim testom. “A kljub temu se v misijonu nisem mogel znebiti občutka, da smo vsiljivci. To je bil moj osebno občutek in ni bil v nobenem primeru sugeriran iz okolja, a v poziciji delavca v misijonu sem se zato počutil neudobno. In to dvojno. V smislu vere in v smislu predstavnika civilizacije izkoriščanja…”
Ta del izpovedi v knjigi je uvoden in na tiskovni konferenci ni bil tako predstavljen, ampak povsem drugače ali narobe.
Miran Suša in Alenka Veber
Drugi, obsežnejši del knjige pa govori o avtorjevem bivanju v Južni Afriki. Najprej o študiju antropologije na univerzi Witwatersrand v Johannesburgu pri profesorju, mentorju in skorajda že prijatelju Robertu Thorntonu, in potem o “praktičnem delu antropološkega študija”, o bivanju med domorodci v vasi, kakih 400 km stran od Johannesburga blizu Swazilanda in skoraj ob meji z Mozambikom, kjer je spoznaval življenje v ožjem krogu zdravilca ali sangome Mosesa. Avtor se ne vpraša, ali je Moses v resnici Mojzes.
Celotna knjiga torej govori o izkušnjah in druženju z Mosesom in njegovimi najbližjimi na vasi. Pravzaprav je bistvenega pomena indumba, okrogla hišica, koliba, delovni prostor in svetišče, v kateri sta skupaj živela avtor in Moses, nekaj časa pa še domorodka Lungile…
Knjiga ni potopis, ampak prvoosebna izpoved svojih doživetij evropsko civiliziranega in kultiviranega mladeniča med afriškimi črnci, vsaj v nekaterih osebah ne brez univerzitetnega študija. Čar knjige je njena izpovedna odkritost, smisel za opazovanje stvari, analizo dogajanja, pričaranje afriških ritualov, še posebej vedenja zdravilca in njegovega poslanstva med ljudmi, njegovih izkušenj, prepričanja, da ne rečem vere v to, kar počne.
Ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič
In seveda uspešnost vsega tega, kar se skoraj kot ironija pokaže še na koncu knjige, ko se popotnik med vračanjem domov v Slovenijo na letališču v Zürichu slučajno seznani z Afričanko iz Kameruna, ki sicer živi v Ameriki, a je odpotovala domov, da bi ji zdravilec ali šaman povedal, kaj je narobe z njenim trebuhom, ker ji ameriški zdravniki tega niso znali ugotoviti. Šaman je takoj opazil v njenem trebuhu dva kamenčka. Nauk: uradna medicina morda celo zaostaja za zdravilstvom ali šamanizmom ?
Miran Suša
Knjiga je privlačna sprilo mnogih dilem, ki jih opisuje, in vprašanj, ki jih zastavlja. Odgovor je kratek; potreba po duhovnem življenju in skladnosti v samem sebi, za kar pa ni treba odhajati k zdravilcem v Afriko. To pri nas učijo že v vrtcu, samo da ljudje najbolj preprostih resnic ne ubogajo radi. Raje vse življenje komplicirajo, zato da bi se hkrati ves čas zdravili.
Avtor je na predstavitvi skušal povezati zdravilstvo s Svetim pismo, češ da govori šamanizem isti jezik kot biblija. Zanimiva je bila še njegova ugotovitev, da je srednji vek trajal 1500 let. No, v mnogočem in marsikje po svetu traja še do danes.
Marijan Zlobec