Ob petindvajsetletnici samostojne slovenske države, Republike Slovenije, je Celjska Mohorjeva družba izdala knjigo Jerneja Vrtovca Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. Predstavitev je šla precej mimo drugih prireditev ob jubileju kot tudi mimo izidov drugih knjig, ki čeprav je slovenska knjiga v krizi, izhajajo vsak dan znova in znova.
Dr. Alojzij Šuštar
Šuštar je bil najbolj priljubljeni slovenski škof in nadškof, ker je bil notranje najbolj čist, najgloblji, v etosu brez vsega, kar ni blizu temeljem krščanskega nauka, človeško odprt za vse ljudi, eden redkih, ki je imel največ stikov z laičnim svetom, torej z neverniki, ki so ga prav tako cenili in spoštovali, mnogi z njim prijateljevali in ga preprosto povedano imeli radi.
Nadškof Šuštar si je s svojim večdesetletnjim najprej študijem v Rimu, nato bivanjem in delovanjem na tujem pridobil širino, ki je lokalno bivajoči Slovenci nimajo, hkrati pa v praksi nadaljeval nekoč izrečene misli akademika dr. Antona Trstenjaka, ki jih je izrazil v knjigi Slovenska poštenost.
Če bi sedaj ugotovil, da tega danes, namreč slovenske poštenosti, ni več, bi moral hkrati problematizirati celovito antidržavno in antinarodno ravnanje vladajoče politike kot vseh krogov gospodarskega, bančnega…delovanja kar dolga dolga leta nazaj. Žal vključno z denarnim poslovanjem slovenske Cerkve, ki so ji verniki s svojimi certifikati zaupali v upravljanje več sto milijonov vredno premoženje. V tej lakomnosti cerkve Šuštar ni sodeloval, če bi rekel, da niti ni znal, se najbrž ne bi veliko zmotil.
Iz knjige je sicer razvidna predvsem Šuštarjeva dejavnost, a je v ozadju bila prisotna še druga, bolj oblastniška v “lastnih vrstah”, ki je na koncu privedla do tega, da Šuštar ni postal prvi slovenski kardinal po goriškem nadškofu Jakobu Missii. Kot je razbrati iz knjige, ga je to bolelo, verjetno ne toliko, ker ni postal kardinal, kot to, da je zaznal, opazil ali celo zelo jasno videl oblastniške težnje in pohlep dela cerkve, ki je že po njegovi smrti pripeljal do znanih ukrepov tako civilnih sodišč kot Vatikana, vse pa na izrazito škodo tako Cerkve kot vernikov.
Predsednik Milan Kučan in dr. Alojzij Šuštar na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu, foto www.rtvslo.si
Knjiga prinaša neverjetno veliko število dokumentov o Šuštarjevi lahko bi rekli kar politični cerkveni, posredno pa civilni dejavnosti, saj se je zavzemal za priznanje Slovenije kot samostojne države, še prej pa za referendum o osamosvojitvi ali grše rečeno odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. Vsi ti dokumenti so objavljeni s faksimili, prav tako premnoge fotografije Šuštarjevega srečevanja z mnogimi pomembnnimi ljudmi iz sveta politike, tako Cerkve, vse do papeža Janeza Pavla II., kot iz civilne politike, še posebej nemške, avstrijske, ameriške, poljske, francoske, švicarske…
K Šuštarju so se zatekali mnogi desni politiki, za katere so že tedaj pisali časopisi, da hodijo po napotke za svoje vodenje države (zlasti Lojze Peterle kot predsednik prve slovenske vlade), prav tako so se pojavili konkretni napadi nanj, češ da se Cerkev preveč vpleta v državo (Jožef Školč). Tu so objavljeni določeni viri, verjetna pa ne še vsi. Avtor se namreč preveč zateka k enostranskim pričevalcem, manj k drugim, ki so z njim prav tako sodelovali.
Dr. Alojzij Šuštar, foto radio.ognjisce.si
Opazno je manjkanje pričevanj in fotografij Šuštarjevega bolj civilnega, zlasti kulturnega delovanja, kot je bil npr. blagoslov novega gledališča v Novi Gorici pred večtisočglavo množico. Šuštar je skupaj s predsednikom Milanom Kučanom podprl takrat komaj zasnovano vseslovensko kulturno akcijo Imago Sloveniae z obiskom gradu Bogenšperk. Na Delo je na primer prišel na predstavitev božičnih znamk Pošte Slovenije, prihajal je na druge kulturne dogodke, celo precej osebne.
Jernej Vrtovec, foto grosuplje.nsi.si
Manjka koledar, čisto faktografski, Šuštarjevih aktivnosti z bolj konkretnimi in bolj preglednimi vsebinami. Te bi se dale primerjalno vzporejati s siceršnjo politično ativnostjo slovenske vlade, parlamenta, predsednika države… Manjkajo še nekatera druga pričevanja ljudi, ki so Šuštarja zelo dobro poznali; o njem je cel portret in preplet osebnih pričevanj in srečevanj opisal član predsedstva, akademik Ciril Zlobec, ki v tej knjigi ne nastopa niti z eno omembo. Podobno člana predsedstva dr. Matjaž Kmecl ali dr. Dušan Plut, medtem ko nastopa predsednik parlamenta dr. France Bučar zgolj en dan. Podobno je Šuštarja cenil, imel z njim stike in ga obiskal v Zavodu sv. Stanislava predsednik dr. Janez Drnovšek.
Dr. Janez Drnovšek in ostareli dr. Alojzij Šuštar, foto 24ur.com
Največji problem te knjige je avtorjevo nepotrebno osebno razpravljanje o narodni spravi, ki se mu na koncu knjige pridružuje še ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik kot avtorjev mentor.
Sprava je bila dosežena na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu, potem pa se je začela “politika” sprave, ki traja in traja vse do danes. Še več, ne gre le za odsotnost sprave, ampak za državljansko vojno, ki da še vedno traja, kot je na predstavitvi knjige o dr. Francetu Bučarju pred dnevi za mizo v slovenskem parlamentu izjavil evropski poslanec Lojze Peterle.
Anton Jamnik s knjigo Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, foto siol.net
O spravi je v knjigi nesorazmerno veliko napisanega, pri čemer se pozablja, da izhaja na desetine knjig, ki osvetljujejo določene zgodovinske dogodke med vojno in po njej, da se izvajajo odkopi ustreljenih ali drugače pobitih ljudi, da so aktivnosti večje, kot se misli, česar iz misli o spravi v knjigi ni zaznati.
Iz knjige bolj veje neka spravna nestrpnost, neučakanost, pri čemer ne gre toliko za občutja ljudi kot za potrebe dnevne politike, da z nekom “obračuna” ali “poravna račune”. Ta pretiran prostor, ki si ga je ob koncu knjige uzurpiral posredno na račun nadškofa Šuštarja pomožni škof in nekdanji nadškofov tajnik Jamnik, ne da bi sicer kaj konkretnega v smislu dejanj sugeriral, pri čemer pa Šuštarja sploh ne omenja, je spet znamenje nekakšnega čeprav bolj skritega politikantstva, proti kateremu je Šuštar s svojo pokončnostjo vedno bil.
Knjiga hote ali nehote izda, kako visoko nad vsemi je bil v resnici nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Marijan Zlobec