Celjska Mohorjeva družba je na dopoldanski literarni matineji predstavila dve knjigi, tokrat spregovorimo o prvi predstavljeni, tretji esejistični ali publicistični arhitekta Janeza Suhadolca z naslovom Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem.
Janez Suhadolc, vse fotografije Marijan Zlobec
Poudarek je kajdapa na tretjem delu povedi, torej “ne morem”. Janez Suhadolc se mi kaže kot kak odvisnik, ki bi sicer rad nehal, a je lepše in bolj komot, če ne.
Za predstavitev knjige so izbrali odlomek ali kar celoten zapis Za resnično versko svobodo, ki je po svoji vsebini ne le grotesken, karikiran, humoren, destruktiven, antislovenski in proti vrhunskosti posameznikov, ki jih seveda poimenuje, vsaj nekatere, ki prav gotovo niso dobili od slovenske države takih sredstev, kot avtor misli, še manj pa jih bodo (ali pa nič), ko bo z njihovo kariero prehitro konec, da bi moral reflektirani avtor bolj premisliti, kaj piše in kaj zgolj flanca.
Janez Suhadolc
Avtor je med drugim povedal, da je zanj arhitekt Jože Plečnik največji Slovenec vseh časov. No, tega slovenski umetniki na začetku dvajsetega stoletja na Dunaju niso občutili niti pod razno, o čemer še do danes noče nihče povedati resnice, saj je udobneje delati reklamo zase (Prelovšek, Krečič, Hrausky…), če Plečnika kuješ v nebo.
Janez Suhadolc zelo niha, tako po razpoloženju kot po miselni aktivnosti in njeni “dospelosti”. Ima lepe odlomke, sicer polne napaberkovanih in zgodovinskih pričevanj, spretne kombinatorike prepletajočega se tipa, brez trdnih izpeljav in stališč. Učinkuje kot da se sproti izmišlja in zapisuje, kar mu slučajno pade na um.
Popotovanja, bodi z vlakom ali kolesom, so en vidik, ki je miselno irelevanten; sicer potujem s celim telesom, mislim pa le z glabo, ne glede na to, kje ta glava je ali se nahaja.
Marjan Paternoster:” Knjiga je zanimiva, tisti, ki se zanjo ne bodo zanimali, so nesrečni ljudje!”
Janez Suhadolc sam sebe jemlje resneje kot drugi njega, čeprav misli obratno. V bistvu živi in piše na robu, s čimer pa ne bi rekel, da je ekvilibrist, ampak cinik revmatičnega tipa s potrebo po toplicah.
Ampak ta “revma” je ustvarjalna, ker ga bolečine spodbujajo k prebliskom, ki še kako držijo. A bolečine ga hkrati zavirajo, da ne bi izrekel kakšnega imena, zaradi katerega bi bile lahko bolečine še večje, ali pa nikogar ne pozna.
Na primer en sam primer. Ko leta 2010 piše, da je proti gradnji stadiona v Stožicah, ugotavlja, da bi to “pomenilo smrt Plečnikove mojstrovine za Bežigradom.”
Marjan Paternoster in Tadeja Petrovčič Jerina
Suhadolc se ni veliko zmotil, a ne izpelje bistva problema, to je koruptivnost celotnega projekta na eni strani in prav tako megalomanskost projekta za Bežigradom na drugi. Seveda brez vseh imen. Tretje pa je, da Plečnikov stadion ni nikakršna mojstrovina ves čas po tem, ko je bil tam še zadnji kongres Kristusa Kralja, tik pred začetkom druge svetovne vojne, in seveda domobranska prva prisega Hitlerju na njegov rojstni dan 20. aprila 1944 in potem druga 30. januarja 1945, na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, ko je Plečnikova arhitektura še bila v prvotni, katoliško manifestativni ter politični funkciji, ne pa od nogometnega igrišča zelo oddaljena “častna tribuna”, s katere se nogometa sploh ni videlo. Danes pa gre lahko Janez Suhadolc na stadion nabirat gobe.
Za resnično versko svobodo
Janez Suhadolc piše iz dolgača, to se v knjigi vidi, a ima njegova knjiga hkrati neko “preobrazbeno” lastnost, da pa bralcu pri tem ni ravno dolgčas.
Marijan Zlobec