Kemijski inštitut je popoldne v svoji galeriji poskrbel za sebi zelo primerno razstavo Eve Petrič, ki govori o nekakšnem diagramu kemije čustev, o periodičnem sistemu senčnih emocij, ki se jih da strukturirati in postaviti, tako kot so nekoč elemente, v povsem novo shemo. Razstava ima naslov Kemija emocij.
Eva Petrič na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, fotografije Marijan Zlobec
Seveda kemija na svoj znanstveni način tega ni sposobna ugotoviti, saj je v okviru danes dosegljivega raziskovanja to (še) nemogoče, zato pa se znanost “umakne”, da bi raziskovalni prostor in predmet namesto nje prevzela umetnost.
Eva Petrič in njena pH scale of E@motion REacting, 2010
Eva Petrič je v svojem zahvalnem nagovoru pravilno ugotovila, da znanost ne more tvegati, ampak nosi breme vsega, kar je povezano z njenim raziskovalnim predmetom in nalogami. Če znanost nečesa ne spozna, nosi težo tega nespoznanja. Umetnik, nasprotno, ni zato umetnik, da nekaj dokazuje, kot da bi bil znanstvenik, ampak da intuitivno spregovori o resnici, ki jo bo znanost morda odkrila ali potrdila šele v prihodnje. Eva Petrič je v svojem nagovoru spregovorila o neštetih poizkusih znanstvenikov, ki ostajajo zgolj na papirju, ker se niso potrdili kot znanstvena resnica, a bi bil vseeno čas, da bi prišli na dan kot taki.
Eva Petrič in njen Periodic Table of Shadowed Emotions
Kaj bi to bilo v konkretnem primeru umetnosti Eve Petrič?
Prav govoto sistem emocij in njihova razporeditev po dnevih in občutenju, stanju, razpoloženju…
Eva Petrič je psihologinja, ki sluti, da bo prišel čas, ko se bo dalo ne le zdraviti slaba razpoloženja, kar se itak počne že danes, ampak najti primernost ali ujemanje emocij med dvema človekoma (ali več), kar bi sicer lahko privedlo do nekakšne emotivne kemije in spajanja po principu formul in podobnih “kemijskih zadev”.
Friedrich August Kekule von Stradonitz, foto J. F. Lehmann, 1890
Ali lahko zaupamo medicini? Ne. Ali lahko zaupamo kemiji? Ne. Ali lahko zaupamo psihologiji? Ne. Ali lahko zaupamo umetnikom?
Samo do njihove vizije in umetniške predstavitve problema.
Medtem ko se v Ljubljani filozofska in retrospektivna ali retrogardistična nagnjenja vztrajno vračajo nazaj, v že doseženo in preseženo, zlasti v svetovnem smislu, misleč, da gredo njihovi provincialni akterji naprej, je umetniški strah pred prihodnostjo začuda največji, tako med umetniki kot še bolj med umetniškimi publicisti in filozofi.
Ti še najmanj vedo, da je bil razvoj umetnosti vedno najtesneje povezan z razvojem znanosti.
V Ljubljani je strah pred razvojem in napredkom največji, zato imamo NSK z epopejo lastne pomembnosti in svetovnosti.
Ljubljana postaja turistična Meka, ker je eksotično nerazvita. Držite jo v zaostalosti in zaostanku čim dlje in spremenite jo, kot je vedel že pred tridesetimi leti Bojan Štih, v velikansko pivnico breugelskega tipa. Za Ljubljano je največja rešitev, če se vrne v srednji vek, lahko še malo kasneje, ko so pod županovim oknom pred Magistratom še sežigali čarovnice.
Eva Petrič in Jiri Kočica
Eva Petrič na Dunaju raziskuje posledice operacije možganov, kot je to že pred sto leti počel slavni nevrokirurg Emil Zuckerklandl, ki je dokazal, da so ženski možgani manj razviti od moških, ampak ženo, slavno umetnostno kritičarko Berto, je vseeno občudoval.
Berta Zuckerkandl, foto www.alma-mahler.at
Ona je prijateljevala s kronskim princem Rudolfom in Almo Mahler, portretiral jo je Gustav Klimt, Emil Zuckerkandl pa je znanstveno ugotovil, da so Nemci ali Avstrijci večji kreteni kot Slovenci. O tem je znanstveno pisal, da ne bo pomote. Lahko citiram njegove stavke.
Eva Petrič – Gr@y Matter series, Happy/Jubilant, 2009
“Emocije so kot sence: neoprijemljive, brez teže, formule in agregatnega stanja… a vendarle ves čas prisotne in lastne vsem, če hočemo ali ne.
Emil Zuckerkandl, foto en.wikipedia.org
Njihova formula se izmika celo neznansko prodornemu elektronskemu mikroskopu na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Postavljen globoko pod zemljo in celo pod ljubljansko podtalnico, da v tišini, ki je ne zmotijo niti vibracije metuljevih kril, nemoteno prodira v nam nevidni materialni svet pojavov in snovi in je slovenskim znanstvenikom že omogočil odkritja, ki so jih povzdignila v sam svetovni vrh kemijske znanosti. Bo nekoč uspel razkriti tudi skrivnosti efemernega sveta senc in emocij? Raziskovanja, ki je za zdaj domena le umetnosti?”, pravi o svoji razstavi Eva Petrič.
Eva Petrič – Gr@y Matter series, The Bonding, 2009
»Ko pogledamo strukturno formulo benzena, si težko v njeni simetrični shemi predstavljamo ouroborosa, mitološko kačasto bitje, ki žre lasten rep. In vendar vemo, kako je Friedrich August Kekulé sam opisal svoje sanjarjenje o ouroborosu kot ključni moment, v katerem mu je padlo na pamet, kako razkriti zgradbo te molekule«, je v uvod v katalog ob razstavi zapisal njen kustos, sicer priznani in spoštovani umetnik Jiri Kočica.
Eva Petrič – Gr@y Matter series, Sad/Heart broken, 2009
“Njen “periodni sistem” čustev vsebuje podobe njenih lastnih senc, ki se gibljejo v območju simbolnega, so vezane na mitološka in arhetipska, manj oprijemljiva in težko opisljiva jedra našega emotivnega sveta. Sveta, ki ga ne moremo opisati v formulah in mu dati definitivne meje, ga natančno določiti in ga dokazovati s ponovljenimi eksperimenti.”
Eva Petrič – Gr@y Matter series, Irritated/Distress, 2009
Čar tega periodičnega sistema je v izmuzljivosti oziroma nenehnih “kemičnih spremembah” v človeku.
Razstava v Kemijskem inštitutu
Umetniška vizija Eve Petrič je čista para znanost, nekaj, za kar ji ni treba “polagati računov” pred znanostjo, a jo hkrati dreza v njena rebra in spodbuja, kot jockey svojega konja, da bi hitreje dirjal.
Eva Petrič
Eva Petrič je kot jockey, ki s svojo para znanostjo dirja proti cilju znanosti, ta pa je ugotovitev ali odgovor na vprašanje, kaj je resnica.
Eva Petrič kot jockey, foto blogs.scientificamerican.com
Kemijski inštitut sicer zelo lepo zveni, a je daleč od teh ciljev.
Nič hudega, bo pa Ljubljani in še bolj Ljubljančanom s svojimi analizami pomagal zagotoviti pitno vodo.
Marijan Zlobec