Andersenova pravljica Snežna kraljica je na 64. Ljubljana Festivalu v interpretaciji skladateljice, pianistke in performerke Tine Mauko doživela krstno, ne le zvočno, ampak še scensko-kostumsko ter lučno izvedbo.
Tina Mauko kot Snežna kraljica v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Zvočno opomenjanje literarnega besedila je vedno zahtevno, da ne rečem tvegano početje, saj gre za spoj abstrakcije in prozaičnega, čeprav pravljičnega dogajanja. Na izvedbeni ravni narava samega besedila ni toliko pomembna, kot je odločilno njegovo glasbeno “branje”. Pri klavirju še toliko bolj, ker je interakcija zelo zreducirana na solo inštrument, ki pripoveduje o osebah in dogajanju, potovanju… za kar bi v gledališču ali operi seveda izoblikovali dramski tekst ali libreto.
Tina Mauko orje ledino s projekti (lani smo poslušali in gledali Marijo Magdaleno), ki so njej kot skladateljici in pianistki improvizatorki ter hkrati atraktivni ženski tako rekoč pisani na kožo, a je hkrati na neki način odvisna od oblikovanja zvoka (tu Sebastijan Duh), videa, mojstra luči, scenografije (Adriana Furlan Hvala), kostumografije (Katarina Škaper), kar je že bolj celovita produkcijska zadeva in zahteva od skladateljice in izvajalke veliko več naporov in hkrati tveganj.
Če pogledamo že element uporabe zvočne matrice s posnetimi zvoki iz narave (vrata, sani, krokarji, razbito steklo, vožnja kočije…), vidimo, da je improvizatorka pri klavirju v sijajnem belem in prozornem kostumu ter bogato masko, vključno s srebrno obarvanimi lasmi, na neki način matematično natančno, kljub improviziranju, ujeta v minutažo. Pravzaprav kar sekundno natančnost, da se uresniči dialog med živim igranjem klavirja in posnetimi zvoki ter da poslušalec ali gledalec dobi občutek in zvoči vtis, da se na odru dogaja to, kar sicer piše v Andersenovi pravljici oziroma v tistem, kar je Tina Mauko zapisala iz nje v svojih sedmih slikah.
Eno uro vzdržati v taki koncentraciji ni malo, še manj lahko. Klavirski koncerti so na primer dolgi pol ure in se jih učiš z not. Tina Mauko tu nima not, ker igra sproti. Koliko si vse sproti tudi izmišlja, koliko pa je vendarle naučena improvizacija na temelju Snežne kraljice in zvočne matrice, ve le sama, saj ima bogat glasbeni spomin, ki ji dovoljuje določene vzorce zapomnjanja, a tega sam ne morem določiti ali ugotoviti.
Tina Mauko je s svojim drugim projektom nedvomno uspela; je pa še težji kot je bila z videom in posnetim romskim glasom oziroma njegovo pesmijo Marija Magdalena. Za video v Snežni kraljici bi bilo treba kam na sever, na primer na tisoč kilometrov razprostranjeno Norveško. Zvočni vtis Tininega igranja je bil namreč skandinavski, po svoje hladen, a hkrati zelo vztrajen, na videz bolj monoton, dokler ni prišlo do sprememb v pianistični ilustraciji zgodbe ali vsebine.
Zgodba se pra vzaprav začne v temi in počasnem prihodu Snežne kraljice in konča z njeno premaganostjo, ko se sklonjena počasi zvleče z odra.
Scenografija je uporabljala razbita stekla ogledala, razpršena na rdeči podlagi celotnega odra s koncertnim klavirjem. Lučni park z desetimi reflektorji je gradil diferencirane efekte v kontekstu poteka zgodbe oziroma sedmih zgodb kot celote.
To je zelo zahteven projekt, povsem individualen, ki hkrati ne računa na kakšen všečni efekt, ali koncertni dogodek z znanim repertoarjem oziroma bolj popularnimi programi, kot je šlo na letošnjem festivalu pri mnogih dogodkih. A mednarodni festival mora razvijati tudi take lahko rečemo kar multimedijske in inovativne projekte. Praizvedbe, novitete, spoznavanja novih možnosti in poti.
Za to pa so potrebni pogum, tveganje in znanje, ki jih Tina Mauko ima, a z zavedanjem, da je potrebno nenehno raziskovati in snovati, iskati izvedbene možnosti, najti primerne ali ustrezne in hkrati zelo profesionalne sodelavce.
Marijan Zlobec