64. Ljubljana Festival je ponudil skladatelju Pavlu Mihelčiču nov projekt, ki pa se ga je lotil precej drugače kot prejšnje. Vsaj v drugem delu koncerta je bil poudarek na raziskovanju novih zvokovnih možnosti z uporabo kamnov in žgane gline oziroma keramike.
Novi inštrumenti iz kamna in keramike, vse fotografije Marijan Zlobec
To pa je bil bolj pri ministrstvu za kulturo prijavljeni načrt Slovenskega tolkalnega projekta, sestavljenega iz osmih tolkalcev, ustanovljenega že leta 1999. A tudi oni ne bi mogli česa bistvenega odkriti, če ne bi imeli sodelavcev v likovnih ustvarjalcih; kiparjih Danici Čadež in Alenki Vidrgar ter slikarju Boštjanu Lapajnetu.
Pavel Mihelčič pri klavirju
Glavna pri raziskovanju kamna v lipiškem kamnolomu je bila Alenka Vidrgar, pri keramiki pa Dragica Čadež. Ali so večje možnosti razvoja novih inštrumentov, če jih pogojno lahko tako imenujemo, v keramiki ali kamnu, ne vem.
Zvočni vtis mi je bil ljubši ob zvenenju kamnov, še posebej, ker je to kraški apnenec iz Lipice oziroma Marmorja Sežana, kjer so kamne rezali. Kraševci govoriju o lipiškem sivem marmorju, Alenka Vidrgar pa, da to ni pravi marmor, ker je premalo stisnjen; je “le” sivi kraški apnenec.
Violončelist Igor Mitrovič
Skladatelj Pavel Mihelčič je imel svoje ideje, likovni ustvarjalci svoje, tolkalca Franci Krevh in Matevž Bajde pa verjetno spet svoje, a na koncu so se združili v skupni projekt.
Franci Krevh
Najbolj opazna in izrazita je bila šestdelna suita Kamen in voda za keramične in kamnite inštrumente z vodo, razdeljena na Glino, Pritrkavanje, Litofon, Voda, Kockanje in Kamen.
Matevž Bajde
Po koncertu sem si ogledal te inštrumente ob razlagi same avtorice in izdelovalke Alenke Vidrgar. Tu so bili kamniti zvonovi, uglašen litofon, kamnita stolpa, kamnita harfa s sistemov zarez 5 x 6, torej 30 razrezov ali vrezov globoko v kamen… Vse je nastalo na podlagi prvih narisanih načrtov, izbire kamnov v kamnolomu in zatem njihovega žaganja ter oblikovanja. Možnost razvoja je še velika, a je odvisna tako od tolkalcev kot od skladateljskih idej. Pot je odprta.
Matevž Bajde
Tu se je vsekakor ustvarila med seboj povezana skupina. Kamen mi zveni lepše in bolj naravno kot keramika, ki bi jo najraje kar izločil; zvočno učinkuje preveč prazno, suho, votlo. Kako so vse te kamne oziroma nekatere med njimi uglasili, je pripovedoval na tiskovni konferenci sam skladatelj, ki je napisal partituro. Kompozicija je torej napisana, to ni svobodna improvizacija, čeprav so bili ti elementi v izvedbi prisotni.
Tolkalca sta bila v obeh primerih ali na vseh tolkalih Franci Krevh in Matevž Bajde.
Pavel Mihelčič je imel na začetku koncertnega večera v enem loku še nekatere druge kompozicije, kot uvodno Oder A, zatem Zeleno polje za violončelo, tolkala in klavir (Pavel Mihelčič). Tu tolkala niso bila kamnita ali keramična, ampak “prava”. Sledila je Meglica za violončelo s solistom Igorjem Mitrovičem, po kamniti suiti še Globoko za klavir in na koncu Zeleno polje, rdeča prst za violončelo, tolkala in klavir.
Igranje na kamenčke.
Posebnost večera je bilo branje dramskega igralca Iva Bana misli iz esejev Pavla Mihelčiča, večinoma o glasbi, glasbeni umetnosti in ustvarjalnosti. Tu bi se dalo marsikaj reči, polemizirati, ugovarjati, na primer trditvi, da je “prava umetnost kot studenčnica, ki ohranja življenje”. Umetnost ni ne studenčnica in kot taka ne ohranja življenja. Življenje je biološki fakt, ki zase ne potrebuje ne prave in ne neprave umetnosti.
Večer Zeleno polje, rdeča prst je izzval živahno zanimanje in oglede inštrumentov še precej časa po že končanem koncertu.
Marijan Zlobec