Žlahtnost amsterdamskega orkestra


Gostovanje slavnega amsterdamskega Kraljevega orkestra Concertgebouw z dirigentom Danielom Gattijem na 64. Ljubljana Festivalu je upravičilo sloves najboljšega orkestra na svetu. Je skrivnost vrhunske kvalitete v tem, da v orkestru igrajo glasbeniki iz kar petindvajsetih držav, ki se v tujini lahko posvečajo samo glasbeni poustvarjalnosti ?

Gatti IMG_6633.jpg

Daniele Gatti v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec

Nekaj je na tem. A iz tega bi hitro sledilo, da se bo morala ta internacionalizacija sestavov orkestrov še bolj intenzivno nadaljevati v Sloveniji. SF se ni dolžna prilagajati kadrom, ki jih rojeva AG, niti ne njenim profesorjem. Tega ni ne v nobenem zakonu, ne v statutu. Seveda pa je vprašanje, komu ali čemu se prilagaja vodstvo SF (in seveda obeh Oper, RTVS…) ter še cela vrsta drugih vprašanj, ki pa jih ne bi odpiral tu in sedaj.

Gatti 2 IMG_6635.jpg

V tujini so za eno mesto v orkestru mednarodni razpisi in avdicije, pri nas so bolj ali manj zaprtega tipa. Seveda pa je velika razlika, ali igraš v svetovnem orkestru, ali pa samo v nekem lokalnem tujega jezika, s skromnimi delovnimi navadami, brez pomembnih gostovanj in s sorazmerno nizko plačo, da o vsem drugem socialnega značaja ne rečem ničesar.

Gatti IMG_6647.jpg

Concertgebouw ima same odlične glasbenike, kar se je videlo v solo vložkih vseh solistov, če začnem pri tolkalcu, ki je znal komaj slišno udarjati na triangel, a smo ga vseeno slišali na balkon.

Gatti IMG_6633.jpg

Pri uvodnem Debussyjevem Preludiju k favnovemu popoldnevu se je polovici glasbenikom za pulti amsterdamskega orkestra pridružilo prav toliko članov Mednarodnega orkestera Ljubljana, tako da smo dobili povsem nevsakdanjo mešanico dveh orkestrov, nastalo zgolj z eno skupno popoldansko vajo.

Gatti 5 IMG_6719.jpg

Žlahtno vino za dirigenta Gattija

Pri Preludiju in z uvodno flavto vedno pomislim, da naše Irene Grafenauer ni sposoben “premagati” nihče. Prva flavtistka je bila odlična, a je imela Irena z orkestrom Bavarskega radia nekoč več temin in globin že v sami barvi in izrazu, da ne poudarim njene izpovedne moči.

Gatti 4 IMG_6709.jpg

Gattijev zadovoljni nasmeh po koncertu

Gatti je vzel zelo počasen tempo, kar je pokazatelj njegovega pogleda na kompozicijo in na sposobnost orkestra, da ostaja skoncentriran v igranju v tempu, ki se zdi celo prepočasen, saj nima v sebi nekega dramskega naboja.

Gatti 6 IMG_6690.jpg

Dvig pihalcev

Prav je, da je orkester izbral zelo redko izvajano, zelo zahtevno in malo znano kompozicijo Henrija Dutileuxa Metaboles za veliki orkester iz leta 1964 v petih stavkih kot primer žlahtnega francoskega ustvarjanja v času, ko je na eni strani kraljeval Messiaen, na drugi pa pariška avantgarda s Pierrom Boulezom in drugimi francoskimi ter tujimi v Parizu delujočimi skladatelji. Čeprav je skladba nastala po naročilu, ne bi iz nje mogli razbrati kakega pričakovanja ameriškega naročnika, prej nasprotno; razvoj komponistove zamisli po principu pretvorb in nenehnega spreminjanja iz ene oblike v drugo, tako da skladatelj lahko pokaže vse bravuroznosti  v posameznih sekcijah v orkestru, vse soliste, poudarke pihal, še posebej flavte, klarineta, oboe (prvi stavek Incantatoire), potem samo godal (drugi stavek Lineaire), s poudarjenim klarinetom in fagotom, v trobilih in pizzicatih v godalih (tretji stavek Obsessionel). V četrtem stavku je večji poudarek na tolkalih (Torpide) in v petem Flamboyant z vznesenostjo celotnega orkestra.

Gatti 30 IMG_6655.jpg

Dutileux pravzaprav ni imel lahke naloge, vloge in položaja, razen osamljenosti, ker je imel Messiaen svojo vsakodnevno publiko že kot slavni pariški organist in raziskovalec petja ptic, Boulez pa zelo drzen v vseh smislih; kot organizator, promotor, publicist, dirigent, ustanovitelj Ensemble Intercontemporain  in skladatelj, ki je na začetku mnogo obetal… vendar pa kompozicija ni brez stika z drugo dunajsko šolo, zlasti z Albanom Bergom in manj Antonom Webernom, pri čemer se zdi slednji celo modernejši, čeprav je svoje moderne kompozicije pisal že pol stoletja prej kot Dutileux.

Gatti 7 IMG_6687.jpg

In dirigentov dvig hornistov

Zanimivo, da so se Amsterdamčani odločili raje za francoskega skladatelja kot kakšnega nizozemskega, pa smo spet pri istem vprašanju, kot smo si ga zastavili že pri gostovanju angleškega orkestra iz Londona.

Sam si želim, da najboljši orkestri na svetu izvajajo na koncertih v tujini vsaj eno “svoje” delo, sicer je nacionalna glasbena kultura avtomatično drugorazredna. Če to velja za Angleže in Nizozemce, kje smo potem mi?

Gatti 10 IMG_6675.jpg

Aplavz za ves orkester

Debussyjeva skladba Jeux – Igre je baletna, a bi težko pomislil, da je to le ples ali balet; vse je v sijajni impresionistični, a ritmično razgibani, diferencirani formi, z uporabo vseh inštrumentov, že na začetku z dvema harfama in celesto, s plesnimi ritmi, ki vsebujejo igranje vseh pihal, medtem ko trobente še čakajo, a ne dolgo, ko se pojavi kombinacija pihal in trobil s stropnjevanjem zvočnih efektov. Debussy je znal retardirati plesni tempo, pa kompozicijo vrniti v plesni ritem, kot da bi šlo za konflikt ali soočenje dvojnega: miru in toka, gibanja, v dinamiki vedno med piano in mezzoforte. Vtis je, kot da gre v Igrah za nenehno spreminjanje idej in pristopov, kot odsev v vodi in zelo rahlo valovanje na površini.

Gatti 32 IMG_6703.jpg

Morda je Debussy videl razstave simbolistov Böcklina in Rusa Vereščagina. To bi bila skupna in hkrati kontrastna razstava, ki bi jo enkrat rad videl v konfrontaciji ali soočenju dveh slikarskih velikanov, a tega umetnostnozgodovinskega znanja in galerijskih pobud v svetu ni. To pravim zato, ker se mi zdijo glasbeniki vendarle v prednosti pred slikarji. Oni imajo svoje partiture.

A kulturnopolitično smo pri istem problemu; kaj nacionalna kultura na osnovi državnega kapitala, tu ne omenjam zasebnega, ker ta ni obvezen pri promociji nacionalne kulture, naredi za to, da se vidijo najboljši rezultati nacionalnih umetnikov vseh generacij ?

Gatti 31 IMG_6644.jpg

Igor Stravinski je bil za konec s svojo Petruško, verzijo iz leta 1947 v štirih slikah, vrhunec večera, ne še v  neoklasičnem ali neoklasicističnem stilu, ampak bolj v stilu vsega, kar je sicer nastajalo že okrog leta 1910/1911, in dobilo vrhunec v Posvečenju pomladi leta 1913, takrat, ko so, za razliko od Parižanov, Dunajčani slišali Gurrelieder Arnolda Schönberga in še marsikaj (Mahler, Webern, Berg), kar je v Musikvereinu pripeljalo do streljanja in prekinitve koncerta… Igor Stravinski je bil drzen, a očitno še ne dovolj (da bi Parižani nanj streljali).

Rad bi slišal najboljše kompozicije od Ognjenega ptiča iz leta 1910 do obeh dunajskih koncertov leta 1913 in pariškega Posvečenja pomladi istega leta, pa Bartokovo operno enodejanko Grad vojvode Sinjebradca iz leta 1911. Toliko zgodovinskih dogodkov!

Kje smo mi sedaj v tej zgodovini? Ali nastajajo enakovredna dela po zgodovinskem pomenu? Morda, a o tem se tako izrazito ne govori in piše, kot so morda v resnici na odrih v operi in baletu?! Stockhausnovih sedem oper v enem tednu Luč ni uspel izvesti še nihče! To jemljem kot veliko sramoto nemške kulturne politike, nemškega naroda in njegove glasbene kulture sploh.

Gatti 33IMG_6715.jpg

Petruška ima vsebinske elemente Posvečenja pomladi, kar se nekajkrat lahko kar očitno sliši, le da je v Posvečenju bil Stravinski še večji pogan, v Petruški pa bolj lirik in meditativen, burlesken; Petruška je vpleten v ljubezenski trikotnik z balerino in zamorcem, s katerim plesalka raje pleše kot z njim, kar se zanj konča tragično…

Gatti 34 IMG_6710.jpg

Igrali so paradno, vzneseno, opojno, Gatti pa ostaja v interpretaciji precej miren; ne veliko sugestiven, bolj z očmi in manj rokami, a močno. Ne igra na vidni efekt, ampak na zvočno briljantnost, ki se jo morda nekoliko težje opazi, če pri tako težkih kompozicijah nisi zelo pazljiv in nenehno na preži, zato morda dvorana ni vstala, tako kot pri manj bleščečih Angležih.

To, priznam, me je presenetilo.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja