Bolj ko smo šli proti koncu koncerta skupine Laibach s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka na 64. Ljubljana Festivalu v prepolnem Poletnem gledališču v Križankah, boljši je bil koncert.
Laibach v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Najboljši pa Life is Life kot edini dodatek. Laibachu je očitno zmanjkalo “naravnih sovražnikov”, proti katerim bi se borili in ciljali v tarčo. Njihovi koncerti so podobni sitim levom, ki komaj še trznejo, če se jim približaš, ker itak vedo, da si jim nenevaren in hrane ne rabijo več.
Kaj je hujšega za Laibach, kot da ni več nevaren? Ko se zaradi njih ne sestane noben organ in ne protestira več noben posameznik? Razen v Pjongjangu in menda celo na EU.
Potem ostane le še ležeren, rahlo penzionistični koncert v stilu “še pomnite tovariši”, z dvema, ki rada slišita na ime pevca v skupini; komaj prebujeno mezzosopranistko Mino Špiler in šuštar basista Milana Frasa.
Če on kot tipični nepevec daje karakter Laibachu, potem žal lezejo bolj proti koncu, ker takega kruljenja res ni za poslušati.
Aranžmaji skladatelja Anžeta Rozmana niso prispevali h kvaliteti kompozicij, in to iz preprostega razloga, ker je njegova struktura medla, nejunaška, neprovokativna, ni usmerjena proti nikomur, ni socialno in družbeno kritična, ne osveščena, ne angažirana…, ampak je retardirana, omejena na orkestrsko in zborovsko spremljavo neprebujenega, da ne rečem “krampasto” skandirajočega tipa.
Laibach niso na odru zato, da jih gladiš kot psa lepo po hrbtu navdol, kot “priden kuža”, ampak da gre na juriš, v napad, za svobodo, za kruh.
S Krstom pri Savici so obljubljali tako rekoč pokristjanjevanje Slovencev po Prešernu. Dobili pa smo bolj obleganje Turjaka, kjer je domobrancem zmanjkovalo hrane in pijače, kot poje naš France. Ampak tam je padlo več domobrancev kot v Prešernovi poemi poganov in kristjanov, kar pa so jih po padcu gradu septembra 1943 zajeli, so jih čez nekaj dni partizani postrelili.
Kaj pa je France Prešeren o slovenski zgodovini sploh vedel? Ne za nazaj, še manj slutil za naprej.
Vedel je edino za: brat brata, a to je v tej kompoziciji tako medlo, da ne bi trznila nobena mačka. Ne pa kot Valjhun, ki vrže se na nekristjane in išče mlado lice njega, ki kriv moritve je velike, kot pravi naš veliki pesnik.
Mina Špiler, vse fotografije Festival Ljubljana/Mediaspeed
Iz Prešernovega Krsta pri Savici je treba najprej narediti dramaturgijo, libreto, določeno strukturo po klasicističnem principu; enotnost kraja, časa in dogajanja; začetek (Uvod), eksplikacija zgodbe z jasno zgradbo; vrhunec s trikotnikom Črtomir, Bogomila, Duhovni in konec s krstom pod samim slapom Savica in večna ločitev, ne pa neka napaberkovana pripoved (recitacija), brez repa in glave, na dveh ravneh; posnet in živ Frasov glas, ne da bi bilo komurkoli jasno, o čem Krst pri Savici sploh govori. Nekaj projekcij rokopisnih verzov izpod Prešernove roke, nekaj video prizorov mečev in starega vojščaka.
Uvod je opisna situacijska karakteristika, iz katere smo slišali nekaj verzov kot: Kri po Kranji, Korotani prelita, napolnila bi jezero…/ Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka…/ Le malo vam jedila, bratje, hranim, branili smo se dolgo brez podpore, kdor hoče se podati, mu ne branim…
Namesto opisa epske, bojne in pobojne situacije, vzpostavitve razmerja Črtomira in Bogomile, Valjhuna in Črtomira, razvoja najprej v opisnem delu, zatem v neposrednem dialogu, ki ga začenja Črtomir s ponujeno uslugo Bogomili, ki ji je ne bo, kakršna koli že bo, odrekel. In Bogomila, sodobna ženska, zagrabi priložnost, zahteva krst in njegovo pot v Oglej.”Postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi….Domov je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.”
Kaj je skupino Laibach pravzaprav zanimalo, ni bilo razvidno, saj ni bi ustvarjen niti minimalni identitetni profil v imenu Prešernove pesnitve. Če ni libreta, napravljenega iz celotnega Prešernovega teksta, ni možna nikakršna, razen bleferska realizacija.
Anže Rozman ni odigral vloge, kot bi jo od njega pričakoval, če je že šolan skladatelj. On bi moral prvi vedeti, kako in kaj. Kakšna je vloga zbora, kaj on poje, bodisi kot celota ali posamezniki v njem, kaj je recitacija iz ozadja ali posneta, kaj živa, z odra, kdo prevzema vlogo Črtomira in Bogomile na odru, kdo ju igra in kako, kdo naredi ali ustvari epska junaka in s kakšno identiteto, kdo vstopa v zgodbo kot ostale osebe v Prešernovem tekstu, kakšno vlogo ima orkester, kakšno Laibach kot ansambel, kakšno njegovi posamezni člani, kakšna je celovita vsebina in končno njegovo sporočilo…?
Dobili smo surogat plakatnega tipa, plakat, ki ga lahko prilepiš na zid, drevo, okno ali vrata, a bo vsebina vedno ista.
Prešeren je velik, da ne rečem prevelik izziv za tako skromno znanje nastopajočih. To jih niti ne moti, niti ne vidijo v svojem projektu kaj do pesnika zavezujočega. Prava figa en Prešerc, važno da smo mi tu.
Laibach je na koncu svojega koncerta izzval bolj medle aplavze in zelo malo sodelovanja avditorija, za razliko od Vlada Kreslina pred dnevi.
Laibach je prišel v fazo družabno – turističnega in spominskega tipa generacije, ki odhaja.
Čas je za reformo, a za to je potrebna nova vsebina in nov zagon, a očitno so ti glasbeniki že izpeti in iztrošeni, pa tudi znajo premalo.
Marijan Zlobec