Bolj hollywoodski kot nemški Faust


Pred gostovanjem slavnega poljskega tenorista Piotra Beczale v Ljubljani na 64. Ljubljana Festivalu sem si na Salzburških slavnostnih igrah ogledal predstavo Gounodovega Fausta, v kateri je glavno ali naslovno vlogo Fausta pel prav Beczala.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_4_c_SF_Monika_Rittershaus_0.jpg

Piotr Beczala kot Faust, vse fotografije Salzburger Festspiele/Monika Rittershaus

Beczala je eden izmed najslavnejših tenoristov v tem trenutku na svetu. Nastopa tako rekoč povsod, v maju je imel skupno sodelovanje in seveda petje z Ano Netrebko kot Elzo v Lohengrinu v Dresdnu pod dirigentskim vodstvom Christiana Thielemanna, v Ljubljano ga dobivamo tako rekoč na vrhuncu njegove operne in koncertne kariere.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Maria_Agresta_2_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Faust in Margareta

Faust je začuda na salzburškem festivalu letos bil uprizorjen šele prvič v svoji dolgi zgodovini, ki se počasi bliža stoletnici. Zakaj je bilo tako, je najprej vprašanje predvojnim organizatorjem, potem Karajanju in nazadnje Mortieru…, pa vse do Pereire.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Maria_Agresta_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Piotr Beczala in Maria Agresta

Morda Faust ni dovolj pomembna opera v glasbeni zgodovini,  ali pa je večja umetnina v gledališču samem kot v operi?

Pomembno je, kako ga zlasti vidi režiser, kakšno vlogo ali cilj ali sporočilnost mu daje.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Ildar_Abdrazakov_3_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Piotr Beczala in Ildar Abradzakov kot Mefisto

V salzburški predstavi je bilo vse preveč hollywoodskega, paradnega, bolj muzikalnega kot opernega, bolj revijalnega kot dramskega.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Maria_Agresta_Ildar_Adrazakov_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Faust in Mefisto

Če se opera začenja z napisom Rien (Nič) in konča z isto besedo, potem bi morda nehote dobili vtis, da je bila predstava v znamenju enakega pomena?

web-Faust_2016_Tara_Erraught_Philharmonia_Chor_Wien_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Tara Erraught kot študent Siebel

Faust v Salzburgu je bil enostavno preplitek, površinski, neprepričljiv po svoji sporočilnosti in seveda v opernem smislu po vsebini petega.

web-Faust_2016_Philharmonia_Chor_Wien_1_c_SF_Monika_Rittershaus_0.jpg

Koreografska postavitev Philharmonia Chor Wien

Bolj stavi na scenografijo in kostumografijo, ki pa je prav tako kot režija ostala v domeni  Reinharda von der Thannena. On je imel bolj zunanjo vizijo, podobo, paradnost, všečnost, atraktivnost, “atomskost”, revijalnost, spektakularnost…, kot pa duhovnost Goethejeve drame, kot sta jo v libreto prelila  Jules Barbier in Michel Carré, seveda v francoskem prevodu.

web-Faust_2016_Philharmonia_Chor_Wien_4_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Korakanje vojakov, članov Philharmonia Chor Wien, nad njimi ogromna smrt

Ali francoščina jemlje avtentičnost Goethejevi nemščini, je bolj lingvistično vprašanje, pri čemer bi sam pomislil, da jezik ni ovira, da režiser ne bi zmogel narediti globlje predstave.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Ildar_Abdrazakov_2_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Faust in Mefisto

Ker tega ni zmogel, je bolj začel staviti na “atomsko” sceno in belo – zlate kostume.

web-Faust_2016_Maria_Agresta_2_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Maria Agresta kot Margareta

Vprašanje je, koliko je bila idealno izbrana pevska zasedba, kar po malem velja za vse pevce, morda je bil edina izjema Alexey Markov  kot Valentin, ki je edini dobil opazno največje aplavze.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_Maria_Agresta_3_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Faust in Margareta

Basist Ildar Abdrazakov je bil kot Mefisto premalo dramatičen, orgijastičen, skratka mefistovski, čeprav je tak želel biti. Njegova podoba na odru je bolj lirsko-pedagoška, nonšalantna, premalo pa zlobna, hinavska, hudičevska.

web-Faust_2016_Ildar_Abdrazakov_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Ildar Abdrazakov kot Mefisto

Podobno se je zdela podoba Marie Agreste kot Margarete premalo atraktivna, če izrečem eno samo besedo. V njej ni bilo prevladujočega erotičnega naboja, vse prevzemajoče lepote in atraktivnosti, erotizma, ki bi ga dojel celo gledalec, kaj šele sam Faust.

web-Faust_2016_Piotr_Beczala_5_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Piotr Beczala

V takem kontekstu je bil tenorist Piotr Beczala nekako neprebujen, nezrajcan moški, ne pa kot nekdo, ki hoče svojo žensko dobiti za vsako ceno, ne glede na Mefistovo mešetarjenje.

web-Faust_2016_Ildar_Abdrazakov_Piotr_Beczala_3_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Mefisto in Faust

V tej predstavi je manjkala cela plejada doživljanja besed in prizorov, na katere pomislimo, ko gledamo Goethejevo dramo.

Beczala je boljši tenorist ali operni pevec, kot mu je priložnosti nudila ta predstava skoraj “kozmonavtičnega” Fausta.

web-Faust_2016_Ildar_Abdrazakov_Alexey_Markov_Piotr_Beczala_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Mefisto, Valentin in Faust

Valentin v interpretaciji baritonista  Alexeja Markova je imel svoje avtonomno prepričanje in varovanje svetinje bratovskega odnosa do sestre, a ga je režiser zlahka žrtvoval bolj na mafijsko zahrbtni način kot dvobojevalski, in to brez pravega vzroka, kljub Mefistovemu prerokovanju, ki pa je izpadlo kot nekakšno samovšečno paradiranje vsevednosti.

web-Faust_2016_Marie-Ange_Todorovitch_Ildar_Abdrazakov_1_c_SF_Monika_Rittershaus.jpg

Marie-Ange Todorovitch kot Marta in Mefisto

V manjših vlogah so nastopili še tržaški baritonist Paolo Rumetz kot Wagner, francoska mezzosopranistka Marie-Ange Todorovitch kot Marta ter irska mezzosopranistka Tara Erraught kot študent Siebel.

Dunajske filharmonike je vodil dirigent Alejo Perez. Čeprav se je na moč trudil, njegovo dirigiranje ni obrodilo kakšnih večjih umetniških sadov. Orkester je igral bolj ali manj rutinsko, medlo, neangažirano, brezvoljno in dolgočasno. Boljši je bil neodvisni Philharmonia Chor Wien, ki ga je kot festivalski ansambelski projekt ustanovil Gérard Mortier leta 2002 in zatem preselil na na svoj tedanji Ruhrtriennale (2006), nastopil pa je še na festivalu v Baden Badnu.

Koreografija Giorgia Media je bila bolj ameriška, sicer s številnimi plesalkami in plesalci, z nekaterimi na moč izrazitimi in dodanimi dramskimi posegi (valjenje ogromnih črnih krogel po odru, ležanje na dolgih iz globine odra izvlečenih mizah, pomikanje miniaturne cerkvice in hiške, uvajanje mini prostorov scensko-gledališko-garderobnega tipa ipd. ), kar je bolj kazalo na pomanjkljivo odkrivanje prave dramske vsebine v sami operi kot na idejno domiselnost režiserja, scenografa in kostumogrtafa Reinharda von der Thannena. On je v Bayreuthu pred leti scensko in kostumsko zasnoval  Lohengrina, ko je bil režiser Hans Neuenfels, sedaj pa je hotel biti še večji od svojega učitelja in je vse postoril kar sam.

Pravzaprav ni bil sam. In tu nastane morda bistven problem: kdo se je v resnici skrival za konceptualno pomočjo in dramaturgijo?  Uradno je podpisana in objavljena Birgit von der Thannen, režiserjeva, scenografova in kostumografova žena.

On jo je veselo in rad ubogal.

Zdaj smo končno odkrili pravega Mefista.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja