Na pragu stoletnice se je poslovil dirigent Samo Hubad

Poslovil se je starosta slovenskih opernih in koncertnih dirigentov Samo Hubad. Sedemnajstega julija je vstopil v čas, o katerem že lahko rečemo, da se začenja stota obletnica rojstva. Praznoval bi jo sicer prihodnje leto, a je umrl v  že doseženem 99. letu, kar se zdi prava številka za dirigenta, ki je vse življenje težil k lepoti, glasbeni še posebej, k zgodovini, in spet slovenski še posebej, slovenstvu, ki ga je imel rad in je zanj živel, tako kot njegov slavni oče Matej Hubad, skladatelj, dirigent, zborovodja, kulturni organizator, pedagog.

Samo Hubad, foto wikipedija

Samo Hubad ( 17. julij 1917 – 31. avgust 2016) se je vseskozi zavedal svoje družinske in rodbinske pogojenosti, tradicije in brezpogojnosti, kot jo je gojil Matej Hubad, dirigent Glasbene matice, vodilne slovenske glasbene ustanove z domačimi in mednarodnimi uspehi.

Samo je vse to vedel in poznal. Kako preseči ali premagati očeta na glasbenem področju, je bil njegov tihi sen, ki ga je vse življenje in korak za korakom uresničeval, dosegel in presegel.

Hubad je  kompozicijo in dirigiranje študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari, izpopolnjeval pa se je pri H. Schmeidlu  in Carlu Zecchiju na Mozarteumu v Salzburgu ter pri Vaclavu Talichu  v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi zabavni glasbi in jazzu; igral je klavir, kontrabas in pel. S to glasbo se je spoznal v Orkestru Bojana Adamiča, ki je deloval med letoma 1935 in 1942, takoj po vojni pa je bil član prve zasedbe Big banda Radia Ljubljana, ki ga je spomladi leta 1945 sestavil partizan in skladatelj Bojan Adamič.

Samo Hubad kot kontrabasist, foto www.bojan-adamic.si

Več desetletij je bil vodilni slovenski dirigent. Med letoma 1942 in 1958 je dirigiral Ljubljanski operi in baletu SNG, kjer je bil med letoma 1948 in 1952 direktor, med letoma 1959 in 1964 je bil stalni gostujoči dirigent v Zagrebški operi, med letoma 1955 in 1957 pa  šef dirigent Zagrebške filharmonije. V obdobju med med letoma 1947 in 1966  je bil šef dirigent Slovenske filharmonije.

Samo Hubad je imel uspešno mednarodno dirigentsko  kariero. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom po vsem svetu, med drugim Münchenski filharmoniji, Budimpeštanski filharmoniji, Varšavski filharmoniji, Bukareštanski filharmoniji in Leningrajski filharmoniji, radijskim orkestrom v Helsinkih, Parizu, Bratislavi, Bukarešti in Moskvi, Tokijskemu simfoničnemu orkestru, večkrat je dirigiral tudi na prestižnem festivalu Maggio musicale Fiorentino. Vodil je predstave v opernih hišah v Beogradu, Zagrebško opero je vodil na gostovanjih v Parizu, na Nizozemskem in v Italiji, kot edini slovenski dirigent do danes je dirigiral v Teatro Verdi v Trstu.

Hubada so mlajše in srednje generacije najboj poznale kot dirigenta Simfoničnerga orkestra RTV Ljubljana, ko je bil orkester pod njegovim umetniškim vodstvom na vrhuncu tako po koncertni, domači in tuji, dejavnosti kot po obsežnem repertoarju, ki so ga skupaj posneli za arhiv. Poleg tega je Hubad bistveno razširil simfonični in koncertni repertoar orkestra, opravil številna snemanja skladb od baroka do sodobne glasbe, ki so bila sploh prva, z radijskim orkestrom je uvedel abonmajski sistem, ki se je iz Slovenske filharmonije preselil še v Cankarjev dom kot zeleni abonma.

Samo Hubad z radijskim orkestrom, ko je v njem igral še skladatelj Jani Golob, na sliki za Hubadovim hrbtom, koncertni mojster je bil Slavko Zimšek, na skrajno desni pa je violist Mile Kosi, foto sl.wikipedia.org

Zakaj se je Hubad prehitro poslovil od dirigiranja oper v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, je vprašanje notranjih sporov in intrig, njegovih umetniških zahtev, pa tudi samega rivalstva in konkurence.

Eden velikih dogodkov v času, ko še ni bilo Cankarjevega doma, je bilo številčno gostovanje radijskih simfonikov in Komornega zbora RTV Ljubljana s solisti: mezzosopranistko Marjano Lipovšek, tenoristom Mitjo Gregoračem in basistom Ivanom Sancinom leta 1977 v tedaj komaj odprti zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski z Berliozovo kompletno izvedbo dramatične simfonije Romeo in Julija. Takrat sem pel v Komornem zboru RTV in na oder vzel fotoaparat. Nastala je fotografija, ki je ujela morda najbolj tipično držo Hubadovega dirigiranja. Ker je v tem trenutku nimam pri sebi, jo povzemam po naslovnici ene izmed Hubadovih številnih plošč, za katero so jo uporabili.

Hubad je imel o glasbi zelo jasna in načelna stališča, posebno pokončno držo in zahtevo, hkrati pa avtoritativnost, da ne rečem brezpogojnost uboganja njegovega dirigentskega vodenja. Slovenska dela je rad dirigiral, to je imel za svoje poslanstvo, še posebej nova dela, a tudi starejša.

Legendarni je na primer njegov posnetek Kogojeve opere Črne maske, ki pa je nastal kasneje kot je bilo Hubadovo dirigiranje te opere v Ljubljanski operi SNG leta 1957/1958. Posnetek je nastal na začetku sedemdesetih let v studiu, med pevci pa so bili Ladko Korošec, Samo Smerkolj, Rudolf Francl, Zlata Ognjanović…V sedemdesetih letih je Hubad, ko v Ljubljani ni več dirigiral opere, avtor številnih posnetkov. Takrat so nastali najboljši posnetki opernih pevcev, med mlajšimi so bile operne arije baritonista Ferdinanda Radovana.

Leta 2005 je Samo Hubad prejel naziv častnega dirigenta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, foto RTV SLO

Skozi Hubadovo interpretacijsko vizijo opernih vlog so se udejanjali številni odrski in pevski dosežki naših opernih solistov. Poznal je tako rekoč vse soliste. V Ljubljanski operi je do leta 1959 naštudiral enaintrideset oper in dirigiral 680 predstav.

Še večji je njegov opus, povezan z izvirno slovensko glasbeno ustvarjalnostjo. Krstil je 99 slovenskih del, posnel pa kar 358.

Samo Hubad, foto RTV SLO

Založba kaset in plošč RTV Slovenija je v preteklih letih izdala precej Hubadovih posnetkov, a je arhiv neprimerljivo večji, kot je slovenski trg to zmožen sprejeti.

Samo Hubad je bil za svoje delo  večkrat nagrajen. Trikrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1948 za dirigiranje opere Soročinski sejem, leta 1953  za dirigiranje Romea in Julije ter leta 1958 za dirigiranje Črnih mask Marija Kogoja v Ljubljanski operi. Prejel še Župančičevo nagrado, več nagrad na festivalih oziroma Tribuni jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti v Opatiji, nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaslužnega interpreta slovenske glasbe, pet nagrad Orfej, ki jih je Jugoslovanska radiotelevizija (JRT) podeljevala za najboljše glasbene posnetke, jugoslovanski red zaslug za narod s srebrnimi žarki ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Marijan Zlobec