Vlado Kreslin je magični realist

Petindvajseti rojstni dan nastopanja v Poletnem gledališču v Križankah, tokrat na 64. Ljubljana Festivalu, je Vlado Kreslin s svojim očetom, oseminosemdesetletnim  Milanom, Beltinško bando in Malimi bogovi ter Big bandom orkestra Slovenske vojske sklenil s popularno Daj mi Micika, pejneze nazaj.

Vlado Kreslin v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec

To ni toliko Vladova kot Milanova pesem, nastala očitno po primernih ali prvinskih izkušnjah, zato je bila z odra prav iz Milanovega grla zapeta najbolj glasno in prepričljivo.

Daj mi Micka, pejneze nazaj,
ka jes iden v drujgi kupleraj!

Ne dan tebi pejneze nazaj,
samo idi v drujgi kupleraj!

Kak naj iden v drujgi kupleraj,
ei mi ne da? pejneze nazaj?

Vlado Kreslin je s svojimi nastopi, besedili in melodijami kot slikarski magični realist; vse je na realni ali realistični osnovi, a sestavljeno in oblikovano v metafore, v katerih se izrisuje tako prekmurski lokalni kolorit kot osebni doživljajsko profilirani ali izbrani trenutki.

Sam ne vem, kako nastaja pesemski in melodični izbruh v Kreslinovem ustvarjalnem procesu, a videz je, kot da je zelo spontan v osnovnih obrisih, nato pa nastopajo dodelave z akomulacijo kapitala, to je izkušenj in znanja, prvinskosti glasbenega živca, kot ga naš jubilant nedvomno ima, secer ne bi mogel nastopati že toliko let in tako prepričljivo, da prihajajo v Poletno gledališče v Križanke mnogi poslušalci že vrsto let zapored in prepevajo v avditoriju skupaj z njim na odru, ali pa celo sami.

Kreslin ve, da je Prekmurje ena izmed morda le štirih najbolj posebnih slovenskih pokrajin; poleg Krasa s svojim upesnjevalcem Srečkom Kosovelonm, Goriških Brd z Alojzem Gradnikom in Bele Krajine z Otonom Župančičem. Kreslin tu kot pesnik ni v velikem zaostanku, kot melodik pa ima nesporni primat.

Rojstvo melodije ima v glasbi, kot veste, absolutni primat. To velja za vse glasbene zvrsti, od klasične glasbe, jazza…do rocka in puncka. Vsega se profesionalno lahko naučiš in vse znaš, a če se v tebi ne rodi melodija, ki lahko vsakogar prepriča, to za nadčasovno dimenzijo umetnosti ni dovolj. Kreslin take nadčasovne melodije že ima.

Magični realizem njegove glasbene in literarne, pesniške dimenzije je združevanje realnega in nadrealnega, tako rekoč kozmičnega, pa ne zato, ker se mi “od višine zvrti”, ampak ker je pesniška naravnanost še najbližja fenomenološkim pogledom na svet, pa tudi strukturalističnim, da ne rečem transcendentalnim.

Pojem opomenjanja besed, verzov ali besednin zvez, celo kitic je pri njem veliko večji, kot se poslušalci tega zavedajo, a to občutijo in dojemajo bolj podzavestno ali elementarno, s predstavljivostjo, ki jo Kreslinova poezija izzove. V posameznih trenutkih pa Kreslin sam to podčrta, ko kaj pove ali prebere med koncertom, kot kakšen cankarjanski “črtičar”. Si predstavljate, da bi prišel Ivan Cankar v Cankarjev dom in z odra prebral Skodelico kave ?

A vse to ne na nivoju industrije sreče, zabavnjaštva, virtualnosti, kreiranja umetnih jazov in rajev ali še kakšnega “modernizma”, ampak z dojemanjem elementarnega bistva, ki se v človeku lahko oblikuje, razvija in raste le tako, da si ves čas to, kar si. To pa je duhovno bistvo.

Vlado Kreslin ni pri tem prav nič kriv. Njegovi koncerti so sobivanje z vsemi, ki ga obdajajo, bodi na odru ali v gledališču, dvorani, na odprtem prostoru.

Marijan Zlobec