Nadaljujejo se predstave Sisi na 64. Ljubljana Festivalu. Prva predstava je bila spričo nevihte v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, nocojšnja pa v Poletnem gledališču v Križankah.
Sisi v Poletnem gledališču v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Sisi je atraktivna predstava plesno-glasbenega tipa, v kateren dominirajo tako glasbeniki Budimpeštanskega romskega orkestra kot plesalci iz skupine Experidance Sandorja Romana.
V predstavi bi vsaj metaforično šlo za manipulacijo glasbe v politične namene; glasba je potpuri znanih melodij, zgodovinska snov pa se ji “prilagaja”, in sicer tako, kot da bi vse bilo zares tako, kot spremljamo dogajanje na odru; ljubezenski trikotnik, četverokotnik, torej dva para sprva še z negotovim izzidom, potem mednarodno “vmešavanje” ambasadorjev do končnega razpleta, pri katerem pa gre bolj za zaroko lepe ciganke s svojim izvoljencem, kot poroke Sisi in Andrassyja; te kajpada ni, saj je Sisi že poročena s cesarjem Francem Jožefom I., ampak za vizijo srečnga ljubezenskega para na dvignjenem ozadju odra za samim romskim orkestrom. Kot v kakšni hollywoodski špici za filmskega producenta, npr. MGM.
V zgodovinski in politični cesarski zgodbi ljubezenskega žanra se skrivajo nekatere podrobnosti, o katerih se je nekoč morda več vedelo kot danes, ko smo do našega cesarja že nekoliko ohlajeni, vsaj emotivno, čeprav smo že videli napis Franc Jožef Vrni se!
Sisi v Križankah
On se v muzikal še ni vrnil, prej njegov sin in prestolonaslednik, kronski princ Rudolf s svojo neuresničeno drugo nevesto, sedemnajstletno baronico Mario von Vetsera, medtem ko mu je prvo ženo, belgijsko princeso Stephanie, vsilil in k poroki prisilil lastni oče Franc Jožef, potem pa bil proti ločitvi, kar je bil posledično ali še lažje sam papež. Rudolf je pred leti dočakal vsaj mednarodno predstavo dunajskega Raimund Theatra Princ Rudolf – afera Mayerling. Rudolf je z Mario odšel v smrt v noči z 29. na 30. januar 1889, ko je najprej ustrelil sedemnajstletnico, nato pa še sebe. O tej usodni noči je ostalo mnogo nepojasnjenega. Vse priče so trmasto molčale o vsem, kar se je tiste dni dogajalo na gradu Mayerling.
Če je Sisi primer nekakšne luksuzno-cesarsko-vladarsko-dinastične incestuoznosti, ne vem. O tem bi se dalo diskutirati glede na osnovno biološko dejstvo, da je bila cesarjeva sestrična in žena hkrati.
Ali je imela kot sestrična primarno željo po še kakšnem drugem, nesorodstvenem moškem, ne vem.
Sam bi rekel, da ja, ampak ne iščite v tej izjavi strokovnosti.
Morda nekaj na to temo odgovarja madžarska predstava o Sisijini avanturi z madžarskim grofom Andrassyjem. Sisi je ušla utesnjenim razmeram na dunajskem dvoru in našla drugačno obliko ujetosti na Ogrskem.
“Piše se leto 1853 in Habsburžani so najmočnejša vladarska rodbina v Evropi. Mladi in premožni cesar Franc Jožef, čigar imperij se razteza od Avstrije do Rusije in od Nemčije do Italije, je pripravljen na poroko. Petnajstletna Elizabeta, vojvodinja Bavarska, ki jo vsi kličejo Sisi, odpotuje na habsburški dvor s svojo starejšo sestro Heleno, ki je zaročena z mladim cesarjem.
A kmalu po prihodu v Avstrijo se Sisi znajde pred nepričakovano dilemo: nehote se zaljubi v sestrinega zaročenca, on pa vanjo. Sisijina naivna očarljivost in energičnost, predvsem pa njena neizmerna lepota tako prevzamejo Franca Jožefa, da pretrga zaroko s Heleno in oznani, da se bo raje poročil s Sisi. Ko jo torej iztrgajo iz bavarskega zakotja in posadijo na prestol najbolj spletkarskega dvora v Evropi, si Sisi sploh ne predstavlja, kakšne težave in nevarnosti – pa tudi skušnjave – jo čakajo,” povzemam po predstavitvi knjige Sisi naključna cesarica.
Sisi doživi ljubezensko avanturo, a se vrne k možu, cesarju Francu Jožefu I. na Dunaj.
Sisi je kajpada vedela, kdo je sama in kdo je on. Morda je manj vedela o vplivu Jožefove matere na izbiro neveste, to je sprva kar starejše hčerke Helene ali Nene svoje sestre, štiri leta mlajše od cesarja. Kakšen je bil cesarjev erotični naboj, povezan z neomajno željo po oblasti, o čemer je pričala že njegova takojšnja, tako rekoč že otroška ali mladeniška vojaška vzgoja, je del celovitosti zgodbe.
Sisi je bila druga ali nadomestna, a bolj elementarna cesarjeva ženska in zatem žena, grof Andrassy pa Madžar, ogrske ognjevitosti, temperamenta, morda razpuščenosti, bonvivantstva, a hkrati elitnega dostojanstva neugotovljivega skrivnostnega tipa, ki lahko vzbuja fantazijo.
V tem zgodovinskem kontekstu je madžarska predstava Sisi bohotno daleč od zgodovine, razkošno oddaljena od izvajane in poslušane glasbe; še pravljica o Sisi bi bila manj domiselna in primerna za branje za Lahko noč otroci, kot smo ta drzni potpuri gledali in poslušali na odru Križank.
Zgodovina se, kot veste ponavlja, a kot farsa. Tu ne potrebujemo ne zgodovine ne njenega lika, saj bi ne nazadnje lahko šlo poleg Sisi še za kakšno “Die letzte kaiserin Zita”. Pomembno je, da se na glasbeni osnovi da zasnovati zgodbo psevdozgodovinske vsebine in še bolj psevdoznanosti na način sicer všečnega in dopadljivega, plesno spretnega in glasbeno romsko bolj elementarnega kot zares profesionalnega igranja, kot si ga po svoje tolmačijo madžarski Romi.
Čar je v tem, da je vse bolj ali manj privlečeno za lase, da nastopajoči v tem uživajo in so celo prepričani, da bomo še mi z njimi.
Ruska folklora je izumetničena in umetna, madžarska očitno še bolj, avstrijska pozablja na Habsburžane, kot da jih niso imeli stoletja dolgo in jih morajo na to dejstvo spominjati sosedje.
Madžari so spretni, ker je Sisi bila njihova ravno toliko, kot se da z njo manipulirati, tako da izpade predstava Sisi bolj kot “igrajmo se zgodovino”.
Vsega v plesno – glasbenem smislu, kaj šele zgodovinskem, ni treba jemati tako zares, ker je vse vendarle le predstava za uživanje, tako da Sisi zlahka kaj dodamo, kaj pa odvzamemo; je ne jemljemo ne resno, ne komično, najmanj pa tragično. Sisi si je na Madžarskem začasno nadela neko novo podobo in zaigrala trenutno drugačno vlogo, kot da bi stopila iz kakega baleta Čajkovskega, njeni glasbeniki pa igrali pod njeno čarobno paličico znane melodije, od Brahmsa do Liszta, od Dinicuja do Montija, od Sarasateja do Straussa, od Hačaturjana do celo Rossinija in drugega dela njegove uverture k Viljemu Tellu…
Vsi nastopajoči so bili zelo dobri, še posebej seveda Norbert Patzonai kot grof Andrassy, Veronika Morvai kot ciganka, Anna Dora Lazar kot kraljica, David Benko kot mladi princ, pa Andras Ujszaszi kot španski ambasador, Doman Reszneki kot ruski ambasador, Robert Kökeny kot bavarski ambasador in Eniko Holman kot stara grofica…
Prvi violinist oziroma vodja orkestra je bil Istvan Lendvai Csocsi. Režiser Sandor Roman je bil bolj koreograf, idejni avtor ali avtor zamisli Tibor Vona pa je izpadel kot človek nebrzdane ali bujne domišljije.
Marijan Zlobec