Močno napovedovan nastop Noche Flamenca na 64. Ljubljana Festivalu ni povsem prepričal, ne onih, ki so prišli v Poletno gledališče v Križankah, ne onih, ki ta prostor niso povsem napolnili do vrha amfiteatra. Morda je bilo flamenka v zadnjem času v Križankah že dovolj ali celo malo preveč? Kdo ve.
Uvodni ples ansambla v Križankah, foto Festival Ljubljana
Morda je bilo za rahlo razočaranje v prvem delu nastopa kriva pavza že po tridesetih minutah in neizpolnjenem natisnjenem programu, tako da velika večina obiskovalcev odmora ni izkoristila za odhod na dvorišče, ampak je kar ostala na svojih sedežih, ki jih je tako rekoč pravkar zasedla.
Kaj se je dogajalo v ansamblu v zaodrju, ni vedel povedati nihče, zato se ne bi predajali ugibanju.
Morda niti niso natanko vedeli, kako je njihov program z naslovom Vida! sestavljen ?
Dvomim, saj gre za profesionalnce, kar so dokazali in pokazali od začetka do konca svojih nastopov, v katerih pa je bilo več petja, plesa pa bolj kot ne po ena točka za dve plesalki in dva plesalca, tako da začetnega navdušenja v občinstvu zlepa niso več nadoknadili, razen čisto na koncu in po nastopu glavne plesalke Soledad Barrio.
Njen ples je vrhunski; predan, kompleksen v izrazu rok, vseh gibov, do dlani in prstov, drža telesa je precej drzna, izzivalna, njen ritmični ples je nabit z energijo in emocijo ter se s tem navezuje ali opozarja na tradicijo in izvor flamenka v zgodovinskem času. Predstavljajo ga kot potrebo čoveka po izražanju močnih čustev v kontekstu tedanjih brutalnosti, represije, lakote, strahu, groženj, skrivanja in odpora.
Sklepni priklon nastopajočih.
Kitarista Eugenio Iglesias in Salva de Maria sta bila solidna, a nekako brez pravega koncertantnega navdiha in žara, podobno precej rutinska pevca Manuel Gago in Emilio Florido.
Dobra sta bila oba plesalca Juan Ogalla in Antonio Rodriguez Jimenez, pa plesalka Marina Elana.
Zakaj je vse potekalo v precejšnji temini (oblikovanje luči S. Benjamin Farrar), v nasprotju z andaluzijsko svetlobo, in je večeru dajalo manj privlačni celotni videz, je vprašanje ansamblu. S tem nas niso prevzeli.
Navdušenje je bilo tako rekoč deljeno in ne tako spontano.
Marijan Zlobec