Vlado Kreslin prihaja na 64. Ljubljana Festival že petindvajsetič oziroma kar šestindvajsetič zapored ali nepretrgano. Takega uspeha ni bil deležen ali tak podvig ni uspel doslej še nikomur. Njegov jutrišnjji koncert v Poletnem gledališču v Križankah bo morda podoben lanskemu in predlanskemu…, a to za nikogar ne bo ovira, da ne bi prišel v avditorij ponovno in natanko ob 20.30.
Vlado Kreslin na tiskovni konferenci v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Zakaj je tako, je težko reči. Tega ni znal na tiskovni konferenci razložiti niti sam. Je pa pripomnil, da je verjetno enkrat nastopil v Križankah še poprej.
Darko Brlek in Vlado Kreslin
Vlado Kreslin letos praznuje petindvajsetletnico svojih koncertov na Ljubljana Festivalu. Prvič je na letni oder festivala v Križankah stopil s prekmurskimi muzikanti legendarne godčevske Beltinške bande leta 1991. Od takrat sta se v njegovih zasedbah in na tem prizorišču zvrstili bogata paleta glasbenikov in obilica gostov iz tujine in domovine.
Na koncert Ljubljana Festivala bo prišel s svojo dolgoletno avtorsko zasedbo Mali bogovi in še starejšo ljudsko Beltinško bando, z 88-letnim očetom Milanom in posebnimi gosti: Big bandom orkestra Slovenske vojske pod vodstvom dirigenta Rudija Gasa.
Kreslin je na tiskovni konferenci prebral vtis žal že pokojnega pesnika Aleša Debeljaka z njegovega prvega obiska Kreslinovega koncerta, ki je bil takrat še na Preddverju Križank.
Vlado Kreslin lani v Poletnem gledališču v Križankah, fotografije Festival Ljubljana
“Na tlakovanem preddverju ljubljanskih Križank so se gnetli lutkarji iz mnogih držav. Prišli so na zaključni žur svojega svetovnega festivala. Temno nebo jim ni bilo naklonjeno. Zdelo se je, da bo zaradi poletne plohe žura konec, še preden se je začel. Na oder so prišli Vlado Kreslin in Beltinška banda. Užgali so svoj venček ponarodelih. Kaplje so postajale vedno debelejše. Nihče ni iskal zavetja. V usnjenem suknjiču in z očmi, uprtimi v neskončnost, je cvet Prekmurja pel iz dna duše in pljuč. Basist v črni kmečki obleki je zanosno “cufal” strune. Nebo je razparal kratek blisk. Kreslin je pel naprej.
Zdaj je že dobro lilo. Premočeni poslušalci niso niti trznili. Tistega večera so spoznali pristna čustva. Našli so jih tako v Vencih vejlih, kakor tudi v My Way izpod strun glasbenikov, ki po starih vaških gostilnah in pred predsedniki igrajo z istim odkritosrčnim žarom in izpovedno močjo. V naših začudenih ušesih ob godbi Vlada Kreslina in Beltinške bande tako oživljajo tradicionalne pesmi kulturne dediščine, prepričujoč nas, da se nam ni treba sprenevedati in nositi modnih mask vsaj takrat, kadar poslušamo zvoke srca.
Žlahtni sentiment, zadržana patetika, solza ali dve, razbit kozarec, objet prijatelj in možnost, da smo podobni drugim v bolečini in radosti: to so darovi, ki so preveč redki, da bi jih zavračali, kadar nam jih ponudijo. Tak dar je bil tisti večer v Križankah. Zame se je končal šele zjutraj.”
Vlado Kreslin z očetom Milanom
Aleš Debeljak pa ni vedel, da so se mnogi Kreslinovi koncerti končali na družabnih srečanjih na Peklenskem dvorišču v Križankah “ob isti uri”.
Marijan Zlobec