Verjetno se v zgodovini dvorane Slovenske filharmonije še ni zgodilo, da bi v eni sami poletni sezoni oziroma na dogajanju Ljubljana Festivala v vsej njegovi 64 – letni zgodovini občinstvo s stoječimi ovacijami nagradilo nastopajoče kar petkrat oziroma na petih koncertih.
Sergej Krilov z Litovskim komornim orkestrom v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Dvorana je dvakrat vstala po koncu nastopov ruskega pianista Denisa Macujeva, potem makedonskega pianista Simona Trpčeskega, EUYO z violinistom ter dirigentom Julianom Rachlinom in dirigentom Vasilijem Petrenkom, nazadnje pa še sinoči po koncertu ruskega violinista Sergeja Krilova z Litovskim komornim orkestrom.
Krilov je igral v svoji najboljši formi, festivalsko, vzneseno, za orkester, sestavljen iz osemnajstih godalcev in pri Vivaldiju še s čembalom, sugestivno, povezovalno, angažirano, tako da smo samo občudovali njihovo skupno igro in prizadevanje za umetniški dogodek na najvišji ravni.
Litovski komorni orkester je s Sergejem Krilovim v Ljubljano prinesel svojo najnovejšo zgoščenko, na kateri so za Deutsche Grammophon posneli Vivaldijeve Štiri letne čase in še nekaj drugih skladateljevih kompozicij. To je njihov prvi CD za to najslavnejšo sicer nemško založbo z več kot stoletno zgodovino in tisoči posnetkov, ki jih tržijo v različnih kombinacijah, sedaj že kot antologije skladateljev, nastopajočih orkestrov, komornih skupin, solistov in dirigentov.
Sergej Krilov je tako prišel v svetovno elito pri DG.
Sergej Krilov je za prvi del svojega koncerta z Litovskim komornim orkestrom izbral popularne Vivaldijeve Štiri letne čase. Nazadnje smo na Ljubljana Festivalu že pred kakimi petnajstimi leti poslušali kombinacijo Štirih letnih časov Vivaldija in Astorja Piazzolle v izvedbi violinista Gidona Kremerja in njegovega Baltskega komornega orkestra.
Krilov se mi je tokrat zdel v sijajni koncertni in izpovedni drži, na posameznih mestih že kar kot filozof, interpret vsebine sonetov, ki jih je za vsak letni čas napisal Vivaldi sam, da bi še z besedo okarakteriziral svojo glasbo.
Najmočneje ali najbolj dramatično je Krilov interpretiral Poletje, morda je bil rahlo manj intenzivnejši prvi koncert Pomlad, medtem ko sta Jesen in Zima nadaljevala izpovedne variante z odtenki, ki so pokazali v solistovih bravuroznih pasažah (npr. v dvojemkah, sordiranih tonih, pizzicatih in flažoletih) lahkotnost, tehnično obladljivost, osebno izbiro tempov, zlasti hitrega prehajanja, pa še dinamičnih sprememb, poleg sugestivnega dialoga z ansamblom, ki ga je Krilov nakazoval tako rekoč s skoraj koreografsko držo in gibanjem na odru. Tak ekrazit vseobsegajočega obvladovanja odra zmorejo samo umetniki najbolj koncentrirane in samozavestne prezence ter notranje osvobojeni svetovljani.
Po Vivaldiju se je na začetku drugega dela koncerta zdela Španska ljudska suita Manuela de Falle kot nekakšna pasaža za oddih; rahlo medla, sicer kontrastna po stavkih in profilih ljudskosti, pri čemer pa se je zdela prepričljiva zgolj peta Asturiana.
Za zadnji del svojega koncerta z odličnim Litovskim komornim orkestrom si je Sergej Krilov izbral slavnega Pabla de Sarasateja, spet po gradaciji, od manj zahtevne in prepričljive Romanze Andaluze, Španskega plesa op. 22 št. 1, prek Introdukcije in Tarantelle op. 43 (zlasti sijajna je bila druga), do Carmen fantazije op. 25 v petih stavkih. Carmen je zaposlovala mnoge skladatelje. Pri nas smo občudovali zlasti Bornovo varianto Briljantne fantazije na teme iz Bizetove Carmen za flavto z Ireno Grafenauer ob spremljavi klavirja.
Če bi imeli možnost slišati dve izvedbi skupaj, eno za drugo, bi bila to nepredstavljivo dragocena izkušnja opazovanja, kako se neka glasba lahko preliva v izpovednih variantah glede na različnost inštrumenta. Tako pa smo si lahko primerjavo ustvarjali po spominu.
Po mojem bi vseeno zmagala Irena Grafenauer. Je flavta bližja karakterju Carmen kot violina?
Za dodatek je Krilov najprej izbral virtuozno Hora staccato v originalu skladatelja Grigorasa Dinicuja, a v aranžmaju Jasche Heifetza, po mnenju nekaterih najboljšega violinista vseh časov ali vsaj po Paganiniju. Heifetz je bil rojen v Vilni, od koder je kajpada Litovski komorni orkester, torej so člani ansambla igrali svojega rojaka. Krilov je bil tu rahlo dinamično skromen, pretih, premalo odprt v dvorano.
Za konec je sledila fenomenalna izvedba Zigeunerweisen op. 20 Pabla de Sarasateja, sicer napisana v enem stavku, a v bistvu razdeljena na štiri dele (Moderato, Lento, Un pocio piu lento in Allegro molto vivace) s prepoznavnimi ritmi čardaša in seveda ciganskimi melodijami od začetka do konca.
Če rečem nekoliko hudobno, bi moral vsak violionist, predno bi ga spustili na koncertni oder, še posebej mednarodnega nivoja, zaigrati to kompozicijo kot vstopno vizitko.
Marijan Zlobec