Muzikal slavnega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina West Side Story (Zgodba z zahodne strani) v Salzburgu nikoli ni bil na programu. Karajan je v dirigentu Bernsteinu čutil hudega rivala, zato v Mozartovem mestu kot dirigent ni nastopal. Karajan se je bal treh dirigentov: Leonarda Bernsteina, Sergiuja Celibidacheja in Carlosa Kleiberja.
Norman Reinhardt (Tony) in Michelle Veintimilla (mlajša Marija), vse fotografije Salzburger Festspiele/Silvia Lelli
Očitno pa se Karajanova senca ohranja še do danes, saj je Bernsteinov sicer slavni muzikal West Side Story prišel na Salzburške slavnostne igre po ovinku, preko Binkoštnega festivala, ki pa ga vodi slavna italijanska mezzosopranistka Cecilia Bartoli.
Cecilia Bartoli (starejša Marija)
Poletni festival je tako le prevzel že izdelano predstavo in zapolnil potrebne termine, potem ko je Salzburg predčasno zapustil Alexander Pereira in odšel v milansko Scalo, ne da bi sestavil program kar za dve leti.
Premiera Zgodbe z zahodne strani je zelo uspela, vse predstave so razprodanem, ljudje pa čakajo na ulici in sprašujejo za vstopnice.
Bistvo predstave je v dvojni Mariji; starejši, ki se spominja svoje mladosti, torej diahrona perspektiva, in mlajši, ki živi predstavo sočasno, linearno, sinhrono.
Koliko je na tak koncept predstave vplivala sama umetniška voditeljica Binkoštnega festivala Cecilia Bartoli, je od zunaj težko reči ali ugotoviti; vsekakor je sama želela biti na odru, in ker druge vloge v muzikalu ni, je sprejela koncept, v katerem sama nastopa kot spominska ali svoje mladosti spominjajoča se Marija.
Taka Marija pa je in ni na odru; vseskozi prisotna, a je nihče ne vidi, ker je večinoma umaknjena v scenske konstrukcije. Izpostavi se na odločilnih mestih, ko mora peti. S sodobnostjo se ujame čisto na koncu, ko se visoko na sceni Bartoli poljubi s svojim pravim moškim iz mladosti, Tonyjem in zaokroži časovni lok s povezavo preteklosti s sedanjostjo. Tony tako ni umrl, ampak je še živ in ga Chino ni zares ustrelil.
Očarljivo je, na trenutke celo pretresljivo, ko se Mariji srečujeta, ne da bi se v resnici začutili in videli; vidi svojo preteklost ali sebe samo starejša Marija in govori iste stavke, kot jih mlajša Marija, saj starejša še pomni, kako je nekoč bilo. Mlajša pa ne more vedeti, kaj bo.
Drugo pa je pevska podoba, ko nastopa le Cecilia Bartoli; poje v imenu mlajše Marije, ki je zgolj dramska igralka brez petja; ona samo govori, saj je v muzikalu veliku dialogov. V nekatere se brez zadržkov vklopi še Bartoli, tako da imamo, kot rečeno, dvojno govorjenje dveh Marij. Ti trenutki marsikomu prikličejo solze v oči.
Bartoli prevzame melodijo na vseh “svojih” mestih v partituri in se temu primerno približa pevskemu dogajanju, sicer je bolj opazovalka brez možnosti poseganja, saj je v resnici mrtva ali duh.
Karen Olivo kot Anita
Ne me zdaj vprašati, ali pa se nemara kaj podobnega v resnici dogaja tudi nam; imamo koga ob sebi “od poprej”. Ali pa angela varuha?
Michelle Veintimilla kot mlajša Marija
Režiser Philip WM. McKinley v takem konceptu ni imel lahkega dela; poleg splošno znanega spopada Portoričanov ali imigrantov z belimi domorodnimi Američani v New Yorku, je moral vso predstavo paziti še na prvo ali starejšo ali mrtvo Marijo, da bo vse funkcioniralo perfektno in prepričljivo. To mu je uspelo.
Scenograf George Tsypin je odlično izkoristil dvorano Skalne jahalne šole tako horizontalno, zlasti z razširjanjem in odmikanjem ter posledično ponovnem približevanju dvodelne scene, prav tako pa vertikalo (Marijino stanovanje ali dom), vključno s kamnitimi arkadami, a vseeno bolj svojo konstrukcijo pred kamnitimi loki in ložami, vklesanimi v hrib.
Ker je muzikal West Side Story že splošno znan, sama koreografija ni ponujala nečesa novega, ampak je bolj skrbela za uveljavitev že znanega na čim bolj gladko tekoči način. Koreograf Liam Steel je bil dober, a bi za odličnost potreboval vrhunske newyorške plesalce, tu pa je bil nekako na sredi poti ali dosežkov.
V koreografiji je upošteval že znano in doseženo ali pokazano; ni tvegal, morda niti ni imel novih idej, še bolj pa je ugotovil, da nima smisla s tako profiliranim muzikalom improvizirati.
Podobno bi lahko rekli za diferencirane, a rahlo patinirane kostume iz petdesetih let Ann Hould-Ward. Odlična je bila svetlobna oprema ali luč Patricka Woodroffa.
Celotna predstava je ohranila vsebino ameriške zgodbe o Romeu in Juliji, le da je konec malo dvomljiv; s prizorom glasu in vožnje newyorškega metroja (oblikovanje zvoka Gerda Drückerja), v katerem izgine mlajša Marija, se v ponovni svetlobi pojavita mlad ali edini Tony in starejša Marija, se počasi približujeta, kot da bi mlajšo eliminirala iz svojega življenja, ker se je z vrnitvijo nazaj, v realnost, identificirala sama s sabo, kar pomeni, da se je za hip čas vrnil za nekaj desetletij nazaj in potem nadaljeval drugačno pot, brez tragičnih mladih smrti.
Cecilia Bartoli
Cecilia Bartoli, kolikor je bila njena ideja izvirna in v celoti sprejemljiva, tokrat ni več pokazala tiste glasovne svežine, kot bi jo še pričakovali. Če rečem, da se stara, bi moral takoj dodati, da je svoj zenit že prešla in je s to vlogo pravzaprav potrdila zavedanje, da je Marija njeno počasno operno poslavljanje.
Norman Reinhardt
Nasprotno pa je bil odličen tenorist Norman Reinhardt kot Tony, vsaj v okviru sedaj dosegljivih glasov in igralcev (če pomislim na Carrerasa nekoč).
Odlična je bila Karen Olivo kot Marijina zaupna prijateljica Anita; bolj igralsko kot pevsko sicer, prav tako George Akram kot Bernardo in Dan Burton kot Riff. Dobri so bili še vsi ostali, zlasti policaja.
Nastopa cela plejada mladeničev in mladenk oziroma parov na obeh straneh, skupaj kar sedemintrideset članov; plesalcev in pevcev, čeprav je velik del glasov prispeval Salzburger Bachchor (Alois Glassner) iz ozadja.
Gustavo Dudamel, foto Vern Evans
Predstavo je dirigiral Gustavo Dudamel, prehitra svetovna dirigentska zvezda. S svojim Simon Bolivar Symphony Orchestra of Venezuela je že pred leti dobil priložnost, jo zagrabil in jo uspešno drži. A se ne razvija, ampak stopica na mestu, če ne celo nazaduje.
Karen Olivo, Gustavo Dudamel, Cecilia Bartoli in Norman Reinhardt, foto Marijan Zlobec
Navdušen aplavz na koncu predstave, foto Marijan Zlobec
Toda Dudamel ni več kos svojim nalogam, izzivom in potrebam vrhunske izvedbe. Orkester je v bistvu igral bolje čisto na koncu, ko je Dudamel že odšel na oder se priklanjat in je orkester ponavljal zelo zahtevne Bernsteinove ritme sam. Kot da bi se osvobodili nekoga, ki jih drži na vajetih in jim natika uzde.
Občinstvo pa je bilo pričakovano navdušeno.
Marijan Zlobec