Ob današnjem rojstnem dnevu in letošnji stoti obletnici smrti cesarja Franca Jožefa I. je prav, da se ga spomnimo, tokrat s posebnega zornega kota, ki se ga seveda nismo izmislili mi tu in sedaj, ampak kar Dunajčani sami oziroma cesar še bolj, saj je poskrbel, da so se njegovi znameniti brki ohranili kronološko.
Bodoči cesar je bil najprej brez brkov, a že kot mladenič vojak.
Potem mu je začel poganjati puhek.
In je pomislil na vojaško kariero z večno uniformo avstrijske vojske.
Pri čemer mu je kar dobro šlo, tako v uniformi kot na položajih.
Postajal je vse bolj možat.
In košat.
Tako, da ga je že skoraj zanašalo, še posebej, ko je spoznal svojo sestrično Elizabeto, popularno Sisi.
In mu vleklo glavo k njej, dokler se nista vzela.
Medtem ko so oči še vedno gledale strmo naprej in naokoli.
Cesar je postajal vse bolj prepoznaven, kot vladar pa v pričakovanju kronskega princa.
Kot se ga spominjamo domotožni domači Kranjci.
Z vedno bolj košatimi brki, kot da si jih ni nikoli pristrigel.
In hkrati vedno bolj užival v lastni cesarski podobi.
Poln oblasti.
In slave.
Denarja ni potreboval, ker je imel cesarstvo.
Štel je le pokrajine v okviru Avstro-Ogrske monarhije.
Praznoval petdesetletnico svojega vladanja.
Doživel tragično smrt sina Rudolfa.
Še prej smrt hčerke Zofije, potem pa atentat in umor žene Sisi.
Pa še šestdesetletnico vladanja.
In še ni bilo dovolj in dovolj.
A vsak dočaka srečen trenutek odhoda v večnost.
Marijan Zlobec