Gostovanje Mladinskega orkestra Evropske unije – EUYO na 64. Ljubljana Festivalu je verjetno bolj po naključju ali spletu okoliščin nadaljevalo že skoraj cikel nastopov mladih evropskih glasbenikov, članov različnih orkestrov v Ljubljani.
Začetek koncerta EUYO z Duom Scaramouche, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako smo že poprej spremljali koncert Mediteranskega mladinskega orkestra. Medtem pa se na svojo turnejo z vrhuncem na Salzburških slavnostnih igrah pripravlja Mladinski orkester Gustava Mahlerja, v katerem letos igra kar šest slovenskih glasbenikov, medtem ko so trenutno v EUYO trije.
Gostovanje EUYO je del njihove uradne mednarodne koncertne turneje, o čemer priča obsežna in izčrpna koncertna knjižica z vsemi podatki o dejavnostih orkestra ter njihovih članih in programih sedanjega gostovanja in s pripravljalnim sedežem v avstrijskem Grafeneggu.
Predsednik državnega sveta Mitja Bervar je v svojem pozdravnem nagovoru v imenu Republike Slovenije in hkrati EU med drugim poudaril, kako pomembna je ravno kultura za integracijo evropskih narodov in se pri tem spomnil na pomembnega politika, ki je dejal, da če bi moral še enkrat začeti, bi s kulturo. Hkrati pa je spomni, da se Slovenci brez kulture ne bi veselili naše samostojnosti in neodvisnosti.
Mitja Bervar
Bervar je ob pogledu na orkester, potem ko se jim je zahvalil za njihov koncert v Ljubljani, omenil, da EUYO s svojim štiridesetletnim neprekinjenim delovanjem simbolizira evropsko povezanost in kulturno raznolikost. Hkrati pa je ravno med mladimi najpomembnejše sodelovanje, še posebej v današnjem času, ko je svet tako razcepljen in razdeljen, hkrati pa podvržen kulturni raznolikosti.
Neža Koželj
Bervar je menil, da je skupni evropski trg pomemben, a samo od njega ne moremo živeti; moramo biti tudi srce Evrope. Kultura je v svojem bistvu duhovna dimenzija.
Nadja Rus
Mitja Bervar je omenil vse tri slovenske glasbenike v orkestru; fagotista Mihaela Miteva, trobentarja Nejca Zahrastnika in hornista Francija Šuštarja.
Pianistki Neža Koželj in Nadja Rus
EUYO je že uvodoma predstavil Mozartov Koncert za dva klavirja in orkester št. 10 v Es – duru K 365/316a s slovenskima pianistkama: Nežo Koželj in Nadjo Rus kot članicama Dua Scaramouche. Pianistki sta v interpretaciji dominirali od začetka do konca koncerta, bili veliko bolje pripravljeni kot orkester, ki je njuno igro spremljal precej negotovo, nesamozavestno in manj intenzivno, kot smo od njega pričakovali, k čemur ni mogel veliko prispevati niti slavni dirigent Vasilij Petrenko. Kasneje sem izvedel, da so imeli le eno skupno vajo, kar je bilo očitno premalo. Obe pianistki sta se izkazali z zelo natančno igro, docela usklajeno, s sijajnimi kadencami, nadzorovano dinamiko in smislom za lepoto tona, skratka za pravi koncertantni dialog brez napak. Poželi sta upravičeno priznanje občinstva. Če bi močnejši delež dodal še orkster, bi lahko govorili o vrhunskem dogodku.
Vasilij Petrenko ploska našima pianistkama
V Mozartovem Koncertu za violino in orkester št. 3 v G-duru K 216 je Petrenka zamenjal violinist in dirigent Julian Rachlin.
Julian Rachlin
Rachlin je v Sloveniji v zadnjih petindvajsetih letih gostoval že večkrat, tako na solo recitalu kot s Slovensko filharmonijo in sedaj z EUYO. Orkester je pod njegovim dirigentskim vodstvom igral kot prerojen in skoraj težko pomislim, da je bil to isti ansambel kot pri uvodnem Mozartu.
Rachlin je violinski solist, virtuoz in interpret svetovne slave.
Mozart je bil zanj skorajda prelahek. V njegovem koncertu je poudarjal dramatičnost na eni strani, občutljivost za dinamične finese pa na drugi, tako da smo dobili precej kontrastno in s tem privlačno skupno ali celovito interpretacijo.
Rachlin ji je dajal impulz kot solist in dirigent neverjetne spretnosti obvladovanja obeh svojih funkjcij, kar pri solistih še kot dirigentih ni tako samo po sebi umevno ali stalna praksa. Pred desetletji je tako igral in dirigiral Mozarta v Cankarjevem domu Shlomo Mintz.
Kako izjemen violinist je, je Julian Rachlin dokazal z dodanim Eugènom Ysaÿjem in njegovo Tretjo sonato za violino solo v d-molu, Balado, iz cikla Šest sonat za solo violino op. 27. Violinist Žiga Faganel mi je po koncertu povedal, da to Balado (Ballade) igra sicer naš violinist Žiga Brank. Kasneje sem se spomnil, da je vseh Šest sonat za violino solo posnel za založno kaset in plošč RTV Slovenija. Ko slišiš Rachlinovo izvedbo, ti je takoj jasno, kakšen talent in hkrati osebno skromen je violinist in vrhunski glasbenik Julian. Morda je nekoliko “komično” izpadlo, da sta se dirigent Rachlin in dirigent Petrenko pravzaprav srečala in pogovarjala le na koncu koncerta pred Rachlinovo garderobo. Zelo redko imamo namreč na istem koncertu kar dva dirigenta svetovne slave.
Vasilij Petrenko z EUYO
V drugem delu koncerta smo slišali Schubertovo Simfonijo št. 3 v D-duru D 200. Vasilij Petrenko je šele sedaj ali tu pokazal vse svoje mojstrstvo. Dirigira povsem natančno, interpretacijo ima izdelano v detajlih, najbolj fascinantna pa je bila njegova leva roka, ki je dajala Schuberovi glasbi duhovno podobo. Leva roka kot roka iz srca in duše je pojem dirigentske veščine in glasbenikovega celovitega osebnostnega profila, kar smo v preteklosti najbolj občudovali pri našem Carlosu Kleiberju.
Zanimivo pa je, da Vasilij Petrenko ni nič v sorodu s Kirilom Petrenkom, novim voditeljem Berlinskih filharmonikov.
Orkester je pod njegovim sugestivnim dirigentskim vodstvom v interpretaciji zorel, od prvega ne še čisto vrhunskega stavka Adagio maestoso – Allegro con brio preko umirjenega Allegretta pa do najbolj izdelanih tretjega in četrtega stavka: Menuetto, Vivace – Trio in Presto vivace. Med posamezniki se je najbolj izkazal klarinetist, sicer pa vsa pihala.
Prava poezija pa je bila za dodatek Schubertova Rozamunda (Rosamunde); pravi glasbeni balzam.
Marijan Zlobec