V prvem Parsifalu v Bayreuthu leta 1882 je Gurnemanza pel Emil Scaria (Škarja)

Premierna predstava Wagnerjevega Parsifala na letošnjem festivalu v Bayreuthu je ponudila nov pogled na to slavno opero iz opusa velikega nemškega skladatelja, ki je zadnjo predstavo na svetovni premiero v Bayreuthu leta 1882 v sklepnem delu tretjega dejanja sam dirigiral, medtem ko je vlogo Gurnemanza pel slovenski basist Emil Škarja (Scaria), sicer rojen v Gradcu, medtem ko je bil oče iz Kranja.

Emil Škarja na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu leta 1883

Opernega zgodovina ga v glavnem vodi v katalogu kot avstrijskega opernega pevca, na nas pa je, da ga vrnemo domov. Prvi zapis iz Bayreutha tako najprej namenjam Škarji in opozarjam, da je bil svetovno znan, priznan in cenjen operni pevec.

Emil Škarja, foto dunajski fotograf  Julius Gertinger

Emil Škarja (1838 – 1886) je sicer nastopil tudi v ljubljanskem Stanovskem gledališču kot Gašper v Webrovem Čarostrelcu (13. novembra 1872) in kot Mefisto v Gounodovem Faustu (15. novembra 1872). Nastopal je v Budimpešti, Dessau, Londonu, deloval v Leipzigu in Dresdnu. Največkrat je pel v dunajski Dvorni, danes Državni operi. Za nastop v Parsifalu ga je verjetno izbral in povabil sam Richard Wagner. Škarja je bil eden izmed zelo redkih Slovencev, ki jih je Wagner osebno dobro poznal.

V knjigi Wagner and the Art of Theatre je Scaria omenjen še kot Wanderer v Berlinu leta 1881, kar bi pomenilo, da je pel še pred Parsifalom v Prstanu Nibelunga, in sicer Popotnika ali Wotana. V mednarodni publicistiki je Škarja sicer omenjan pod nemškim priimkom oziroma zapisom Scaria in niti ne omenjajo, da je bil slovenskega rodu ali porekla.

Emil Škarja, foto wikipedija

V knjigi Wagner Parsifal Lucy Beckett iz leta 1981 lahko preberem, da je bil med vsemi najbolj občudovan Emil Scaria kot Gurnemanz, novi pevec v Bayreuthu, ki bo postal najboljši Wotan današnjega časa. Danes sicer lahko govorimo le o vizualnem vidiku predstave.

Amalie Materna kot Kundry, Emil Scaria kot Gurnemanz in Hermann Winkelmann kot Parsifal.

V knjigi Frithjofa Haasa Hermann Levi: From Brahms to Wagner iz leta 2012 piše:V teh tednih se je (dirigent) Levi pogajal in dopisoval z bayreuthskim bankirjem Adolfom von Grossom kako organizirati … Ob pomoči asistentov Heinricha Porgesa in Juliusa Kniesea je Levi delal z Emilom Scario (Gurnemanz) in Hermannom Winkelmannom (Parsifal), z igranjem na klavir, tako kot so ob njem vadili…

Emil Škarja na fotografiji H. Prothmanna

V knjigi Richard Wagner and His World v uredništvu Thomasa S. Greya med drugim piše, da je Škarja pel Gurnemanza v Bayreuthu še na festivalih leta 1883 in 1884, umrl pa je 22. julija 1886, le dan pred tem, ko se je Wagnerjev festival v Bayreuthu začel in je njegova smrt močno odmevala v javnosti in medijih v zapisih ob tem festivalu. Knjiga omenja še, da je Škarja pel Wotana v Londonu leta 1882.

Emil Škarja na ateljejski fotografiji studia Otta Reitmayerja v Münchnu

Grosses Sängerlexikon omenja, da je Škarja pel Gurnemanza v Bayreuthu še v letih 1886 in 1889, kar pa ni moglo biti res, saj je bil tedaj že mrtev.

Emil Škarja kot Gurnemanz v Bayreuthu leta 1882

V The Grove Book of Opera Singers v uredništvu Laure Macy med drugim lahko preberem še, da je Škarja pel Gurnemanza na prvi koncertni izvedbi Parsifala v Londonu, in sicer v Royal Albert Hallu  10. novembra 1884. O zgoraj omenjenem Wotanu v Londonu leksikon piše, da je Škarja gostoval z Wagnerjevo operno skupino Angela Neumanna v Berlinu maja leta 1881, predstave pa so bile v Gledališču Viktoria. Ista skupine je potem gostovala v Londonu maja 1882, predstave pa so bile v Her Majesty’s Theater. Med tretjim dejanjem Walküre je Škarji postalo slabo, izgubil je spomin in predstave ni mogel nadaljevati, tako kot ne Prstana v celoti. Škarja je z omenjeno Neumannovo skupino gostoval še po Nemčiji, v Belgiji, Italiji in na Nizozemskem. Tu je pel Wotana in ječarja Rocca v Beethovnovem Fideliu.

Emil Škarja na portretu Fritza Luckhardta

Med Wagnerjevimi vlogami je Emil Škarja pel še kralja Markeja v Tristanu in Izoldi leta 1883 na Dunaju in v Berlinu. Tega leta ga omenjajo kot producenta Wagnerjevega festivala v Bayreuthu po Wagnerjevi smrti 13. februarja 1883 v Benetkah.

Avtorica gesla Elizabeth Forbes med drugim še omenja, da je Škarja na Dunaju pel Escamilla v Bizetovi Carmen leta 1875, kar je bila prva predstava te opere zunaj Francije. Prav tako je leta 1879 pel v prvi dunajski uprizoritvi Wagnerjeve tetralogije Prstan Nibelunga.

Škarja je leta 1884 Wagnerja pel tudi v Ameriki skupaj z Amalie Materna in Hermannom Winkelmannom, a avtorica ne omenja opere oziroma ali je šlo za koncertni nastop.

Joseph Horowitz omenja, da so ti trije pevci nastopili v Ameriki na potujočem Wagnerjevem festivalu, na koncertih, ki jih je dirigiral  Theodore Thomas. Nastopili so v Bostonu, Baltimoreu, Chicagu, Philadelphii, Portlandu, Richmondu, Montrealu, New Yorku in Washingtonu DC. Koncerte je v povprečju obiskalo osem tisoč ljudi, izčrpne koncertne programe z vsemi podatki o operah in Wagnerju pa je pripravil Henry T. Finck.

Horowitz v knjigi Wagner Nights: An American History omenja, da je Thomas angažiral tri najslavnejše pevce iz Bayreutha, ki so peli v Parsifalu leta 1882: Amalie Materna, ki je pela Izoldo, Brünnhilde in Kundry, Hermanna Winkelmanna (Tannhäuser, Siegfried, Walther, Tristan, Parsifal) in Emila Scario (Wotan, Sachs, Pogner, Gurnemanz).

Emil Škarja kot Gurnemanz s štirimi oprodi v Bayreuthu leta 1882

Škarja pa naj bi se že leta 1875 pripravljal, da bi pel Hagna v Somraku bogov, potem pa ga na svetovni praizvedbi Prstana leta 1876 v Bayreuthu ni.

Z roko izpisano ime Scarie kot Gurnemanza na sredini fotografije

Emil Škarja je bil v svojem času absolutno svetovno znan in priznan basist.

V Slovenskem biografskem leksikonu med drugim o Emilu Scarii (Škarji) piše: Scaria Emil, operni pevec, r. 18. sept. 1838 v Gradcu (oče po rodu iz Kranja), u. 22. jul. 1886 v Blasewitzu pri Dresdenu. Študiral je pravo v Gradcu, a se kmalu posvetil opernemu petju, za kar ga je usposabljal njegov obsežni in polnodoneči bas. Izšolal se je v Gradcu, na Dunaju in v Londonu. Po prvem nastopu 1862 v Dessauu je bil poklican 1863 v Leipzig in 1864 na dvor. gledališče v Dresden. Po uspešnih gostovanjih po Nemčiji, Italiji in Ameriki je bil 1872 angažiran za dvor. opero na Dunaju in 1874 imenovan za dvor. oper. pevca. Bil je eden od najslovitejših basistov svoje dobe, zlasti kot pevec v Wagnerjevih operah. L. 1872 je nastopil tudi v lj. stanov. gledališču kot Gašpar v Weberjevem Čarostrelcu (13. nov.) in kot Mefisto v Gounodovem Faustu (15. nov.). Ob tej priložnosti se je svojim starim rodbinskim zvezam s Kranjsko oddolžil z znatnimi zneski za dobrodelne namene. — Prim.: LZg 1872, št. 258, 265, 266; 1874, št. 54, 81; Riemann, Musiklexikon II (1929), 1597. O rodovini Škarja gl. Žontar, Kranj, kazalo; SN 1926, št. 48. Ara. Avtopr gesla je Rudolf Andrejka. (Objava leta 1960).

Glasbeni zgodovinar dr. Jože Sivec je v svoji razpravi Nemška opera v Ljubljani od leta 1861 do 1875 Emila Škarjo omenil.

“Med gosti je bil najpomembnejši saški dvorni pevec Emil Scaria, znamenit basist svojega časa, ki je bil naslednjo sezono angažiran v dunajski Dvorni operi. Njegovo gostovanje v »Faustu« in »Čarostrelcu« sredi novembra 1872 je bilo za Ljubljano izreden dogodek in je izzvalo viharno navdušenje občinstva, ki je vselej do zadnjega napolnilo dvorano. (Citat se naslanja na objave v Laibacher Zeitung, 1872, št. 263, 264 in 265, torej v kar treh zaporednih številkah nemškega dnevnika v Ljubljani).

Pravilno oceno in priznanje Emilu Škarji kot slovenskemu opernemu pevcu je dal dr. Primož Kuret z uvrstitvijo basista v svojo knjigo Sto slovenskih opernih zvezd iz leta 2005.

Marijan Zlobec