Lepo je bilo na nocojšnjem koncertu Marka Hatlaka v nabito polni Križevniški cerkvi. Bilo je vse tako, kot smo si predstavljali, da bo, a bilo je še bolj koncertno, če rečem klasično, bi to veljalo bolj za prvi del, deloma za drugi in manj za tretji, za dodatke pa sploh ne.
Marko Hatlak v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Marko Hatlak je glasbenik z notranjih glasbenim živcem, česar mu ne more odvzeti nihče.
Marko ve, kaj zna in kaj lahko da, kaj želi dati na tak način, da bo vsem lepo, da bo v glasbi užival najprej sam in potem še vsi drugi.
Marko Hatlak je v osnovi klasični glasbenik z variantinimi izpeljavami, ki so se mu “nabrale” potem, ko je zapustil svoje profesorje in se jih osvobodil.
Torej je stopil na svoje in postal samostojni umetnik.
Hatlak ne ve, da je pot umetnika tako kot nekoga v drugem poklicu; vedno je nekdo, ki te podpira in nekdo, ki te uči. Ti so najhujši. Znajo vse, česar sami niso sposobni storiti.
In ko se jih osvobodiš, vidiš, da znaš tisto, kar je predvsem v tebi samem.
Šarm njegovega festivalskega koncerta je v neposrednosti celovite pojavnosti, vključno z razlagami kompozicij na programu, odnosa do njih, doživetja skladateljev in osebnih srečanj z njimi, posameznih prebliskov, ki niso naučeni, pa ne nazadnje petje in animacija publike kot “pomočnikov” pri tem.
Želel je biti bolj klasik (Bach, Scarlatti, Mozart), morda bi tu bil lahko še bolj širok v izboru, na primer le ena Scarlattijeva kratka sonata ni bila dovolj, če jih je že omenil 600. Bach se je razcepil na Preludij, aplavz in fugo…
Uveljavitev modernizma in sodobnosti – Henrik Ayax (r. 1980), Tošio Hosokava (1955), Jukka Tiensuu (1948) je v koncertni harmoniki prav tako izrazita kot na drugih inštrumentih. Izrazni razpon je bil viden in slišen; harmonika z dvema manualoma, kot je Hatlak dejal, še ni rekla vsega, še bolj pa v tem kontekstu Marko Hatlak sam kot skladatelj.
Tu pa se zdi še negotov, namreč, ali bi se bolj odločno posvečal lastni izvirni ustvarjalnosti, kot jo je nakazal v uvodni kompoziciji Preludij, ali pa se bo zadovoljil s tem, kar je dosegel doslej. To je večja dilema, kot se zdi. Ni problem to, kar je vrhunsko pokazal, ampak to, ali je rekel vse, kar je še v njem na povsem ustvarjalni ravni.
V zadnjem delu z Richardom Gallianom in Astorjem Piazzollo, pri Gallianovi prvi kompoziciji celo v sedem osminskem balkanskem taktu, s katerim je skladatelj in harmonikar, ki smo ga že slišali in videli v Ljubljani, “zamudil vlak v Romuniji in ujel ciganski bend”, smo spoznali vse tisto, kar smo na tihem pričakovali.
Marko Hatlak je potem imel še tri dodatke; Vlatka Stefanovskega, Iztoka Mlakarja in nekaj francoskega. Seveda je Mlakarjevo neuslišano in na srečo nedoživeto zakonsko balado o Bertolinu in njegovi ljubezni do Štefane še pel. Ampak to je stari dobri Mlakar menda že iz leta 1992.
Čas je za prestop v novo, bolj skladateljsko identiteto.
Marijan Zlobec