Koncert violinistke Nadežde Tokareve in pianistke Natalije Morozove na 64. Ljubljana Festivalu je pokazal temperament, samozavest, značaj in glasbeno ujemanje nastopajočih gostij. Vesta, kako sestaviti program, da bo vsega v ravnovesju, se pravi ravno dovolj ali prav.
Nadežda Tokareva in Natalija Morozova, vse fotografije Marijan Zlobec
Natalijo Morozovo morda manj poznamo, a je s svojim šarmom sicer delovala nekoliko v ozadju, kot klavirska spremljevalka, a se takoj sliši, da klavir obvlada, morda je bila na posameznih mestih preglasna, kar pa je posledica postavitve koncertnega steinwaya na dvignjen lesen podij, pod katerim je votlo.
Nadežda Tokareva je odlična violinistka. Njena igra je čista, tehnično brezhibna, a ne stremi k virtuoznosti sami po sebi. Njena ženstevnost jo bolj zadržuje v razponu med emocijo in temperamentom, med živahnostjo, plesnostjo, ritmičnostjo in manj kontemplativnostjo, ki morda za te poletne dni ni toliko privlačna, bi se morda lahko reklo.
Tokareva zna graditi program in celoten večer, tako da se stopnjujejo interpretacije in po svoje dosežejo vrh najprej v drugem delu ( Karol Szymanowski – Nokturno in Tarantella op. 28, Aleksander Zarzycki – Mazurka v G – duru op. 26 in še bolj vrhunska Eugene Ysaye – Mazurka v h – molu št. 3 op. 11 in Camille Saint – Saëns – Capriccio po Etudi v obliki valčka št. 6 op. 52), medtem ko bi se zdelo, da bi umetnici še najbolj sproščeno, da ne rečemo razposajeno uživali v dodatkih, tako v Piece en forme de habanera Mauricea Ravela kot virtuoznem, a redkeje slišanem Škrjančku Grigorasa Dinicuja, ki je bolj znan po svoji kompoziciji Hora staccato.
Nadežda Tokareva je v prvem delu izbrala zahtevnejši in daljši kompoziciji Manuella de Falle – Španska ljudska suita v šestih stavkih s poudarkom na kontrastnosti in vsebinski raznolikosti ter Ravelovo Sonato za violino in klavir št. 2 v G-duru. V obeh je iskala lahkotnejši moment, delno plesne ritme, a hkrati virtuoznost in realizacijo vseh tehničnih zahtev, ob katerih bi celo nadpovprečni violinisti imeli zadrege.
Natalija Morozova v Križevniški cerkvi
Težko bi se odločil, katero delo je bilo v njuni interpretaciji najboljše, ker sta se glasbenici zavedali pomena celotnega koncertnega večera s svojimi razlikami, niansami, skladateljskimi profili in karakterji del.
Natalija Morozova je odlična spremljevalka; klavir obvlada, ima sijajno tehniko, igra s poudarki, a hkrati se zaveda svoje spremljevalne funkcije, vendar jo vidim tudi na solističnem recitalu.
Marijan Zlobec