Svetovna operna premiera nove opere Thomasa Adèsa (r. 1971) The Exterminating Angel v Hiši za Mozarta v okviru letošnjih Salzburških slavnostnih iger zapušča mešane občutke. Predstava je nastala po naročilu samega salzburškega festivala, a v sodelovanju s Kraljevo opero Covent Garden v Londonu, Metropolitansko opero v New Yorku in Kongelige Opera v Kopenhagnu, kar pomeni, da jo bodo uprizarjali tudi tam.
Prizor iz Adèsove opere, vse fotografije Salzburger Festspiele / Monika Rittershaus
The Exterminating Angel (Uničevalni angel) je bolj glasbena psihološka drama, v nekem smislu grozljivka, družbena refleksija, paranoja posameznikov in parov na nekem večernem partyju, v noči po njem v hiši, kjer zaradi pozne ure vsi prespijo, kjer kdo najde sploh prostor, se zbudijo in preživijo skupaj še en dan in eno noč…Je bolj trauma ljudi iz visokih slojev, ki ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo in so pripravljeni na vse ali pa na nič.
Zakaj naj bi tu nastopal angel in še bolj kaj počel, ni povem jasno.
Če bi rekel, da gre za operni nadrealizem, bi se spet zmotil, čeprav se tekstopisca Tom Cairns (r. 1952) in sam skladatelj Adès sklicujeta na scenarij Luisa Buñuela in Luisa Alcoriza za film El angel exterminador (Angel uničevalec), torej naj bi bili skupni avtorji opernega libreta kar štirje. Preskok Buñuela v naš čas je spričo njegovega posebnega položaja v filmu nemogoč.
Libreto je v bistvu antioperni; predno spoznaš vse operne osebe in njihove medsebojne povezave, je opere že konec.
Vprašanje je, v čem je moderen. V svoji razcepljenosti na fragmente, na nepovezane sekvence, na prehajanje “zgodbe” z ene osebe na drugo, tako da spričo obilice ljudi do konca ne dojamemo, kdo je kdo in kdo s kom in kdo koga vara ali to vsaj poizkuša, kdo bo šel s kom, ne da bi vzbujal kakšne prizore ljubosumja…
Grozeči prihod medveda in kdo se bo zanj žrtvoval ?
Navidez bi lahko šlo za postbeckettovsko v nekem smislu celo posteksistencialistično glasbeno dramo angleškega tipa, s čimer bi se razpoloženje nekako oddaljilo od celinskega evropskega in pristajalo na nam bolj odtujenem “otoškem” zamejenem razpoloženju sprotno razvijajočih se miniaturnih vsebin, neznanih predzgodb in mini zgodovin.
Nekakšna psiho panorama, pri čemer se gledalec z nikomer ne istoveti, nikogar posebej ne spozna, z nikomer ne sočustvuje, nihče ne izstopa, da bi bil lahko glavni operni junak ali oseba.
Vsi se poznajo ravno do te mere, da nihče nikogar ne pogreša, čeprav se zdi, kod da so za sočloveka zelo v skrbeh.
Težko bi rekel, da gre v tej operi za psihološko preizkušnjo, kaj človek vzdrži ali koliko časa, če ostane v stanovanju čez noč, potem ves dan in še eno noč. Najbrž ne kaj bistveno tragičnega, kar skuša opera v drugem in tretjem dejanju prikazati.
Človek ne bi tako hitro postal paničen, da bo razbijal tla v hiši, dokler ne bo na koncu iz zemlje privrela voda, kot se zgodi tu.
Imamo psihologizem in atipsihologizem; tu ni ne enega ne drugega, ampak nekaj vmesnega.
Problem uničevalnega angela je v tem, da je neviden, razen v enem prizoru, ko nek moški v temi leti nad sobo in potem pristane na ženski, s katero občuje. Nevidnost in destruktivnost angela bi bila še v raznih manjših prizorih slabosti, ene smrti, ranjenosti, hipnega nasilja, samožrtvovanja…Morda, nisem pa povsem prepričan. Vsekakor pa nas nekakšen angel vodi, koga celo dobri angel varuh.
Adèsov glasbeni jezik je vertikalen, gost, vseobsegajoč, post brittnovski, bliže nekaterim starejšim kolegom, kot sta Harrison Birtwistle ali Peter Maxwell Davies. Adès noče biti evropski, ampak angleški. Nečo niti ruskega ali slovanskega kolorita, še manj italijanskega, morda nekoliko bolj postbergovskega, a spet noče biti nadaljevalec nemškega in francoskega avantgardnega razpoloženja, kolikor se v tej glasbi sploh lahko govori o kakem razpoloženju. No, v operi že (Nono, Henze, Stockhausen…). Pri Adèsu je pravzaprav razpoloženja kar veliko, le da je kratke sape, razcepljeno, fragmentarno, konfuzno, ker je morda na odru hkrati preveč oseb in jih gledalec ne identificira tako lahko in hitro, kot teče ali poteka samo dogajanje.
Adès ima zelo velik, v bistvu največji simfonični orkester pa še glasbo na odru ali za sceno, zvonove, Martenotove valove, kitaro, elektronsko glasbo, klavir na odru kot spremljevalec pevke in samostojno. Za tako izvedbo je Adès kot dirigent potreboval odlični orkester, kot je za sodobno glasbo v Avstriji le ORF Radio-Symphonieorchester Wien, v zunanjem dogajanju (množice pred hišo, ki je v skrbeh, kaj se znotraj dogaja s svojci, hoče vanjo vdreti, a ji policija zaradi “kontaminacije” tega ne dovoli).
Vprašanje je, zakaj je Adès potreboval toliko ljudi oziroma solistov, skupaj dvaindvajset. Zato, da ne bi imel tradicionalne opere opernih solistov, ampak družbeno ali družabno opero z množico enakovrednih solistov ali nastopajočih?
Če je vse to hotel, je nedvomno zelo uspel. Med pevci so nekateri še vedno zelo slavni, kot mezzosopranistka Anne Sofie von Otter kot Leonora Palma, basist John Tomlinson kot doktor Carlos Conde, baritonist Thomas Allen kot dirigent Alberto Roc, mezzosopranistka Christine Rice kot njegova žena, slavna pianistka Blanca Delgado, sopranistka Amanda Echalaz kot Lucia de Nobile, tenorist Charles Workmna kot Edmundo de Nobile, basbaritonist Sten Byriel kot umirajoči gospod Russell…, a je bila vseen najboljša koloraturna sopranistka ekstremnih višin Audrey Luna kot Leticia Maynar, imenovana Valkira, brez katere predstave ne bi bilo in vprašanje je, kdo bo to pel, ko nje ne bo.
Režiser Tom Cairns je na svoj libreto že znal postaviti na oder privlačno in napeto predstavo, prav tako scenografka in kostumografka Hildegard Bechtler s poudarkom na angleški sodobnosti.
Del občinstva je ob koncu uprizoril prave ovacije, večji del pa je bil bolj zadržan.
Marijan Zlobec