Ruska folklora ima svoj čar

Nastop Ruskega državnega ansambla ljudskih plesov Beriozka v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 64. Ljubljana Festivala je uresničil pričakovanja. Večer se je končal s skandirajočimi aplavzi in ovacijami, delno stoječega občinstva, s pozdravnim mahanjem z odra in iz dvorane.

Nastop Ruskega državnega ansambla ljudskih plesov Beriozka, vse fotografije Festival Ljubljana/Mediaspeed.net

Ruska folklora ima svoj šarm in čar, vprašanje pa je, ali resnično izhaja iz ljudskega izročila, tako kot slovenska folklora, ali pa je narejena bolj ali manj umetno.

Ta dilema je bila pri nas tako rekoč večna tema naših zbiralcev ljudskega blaga na terenu, koreografov, vodij folklornih skupin, nadaljevalcev raziskovanj in izročila Franceta Marolta, Tončke Marolt, Mirka Ramovša…

Seveda je primerjava našega izročila, ki ga raziskovalci zelo dobro poznajo, in ruskega, ki ga v izvornem smislu ne ali pa manj, težka in negotovo. Ne nazadnje je naša pokrajinska podoba slovenskih ljudskih plesov raziskana, opisana, upodobljena, posneta…

Naše podeželje je obvladljivo, vprašanje pa je, ali in kako je rusko, pa tudi, ali so načini folklornega življenja in ustvarjanja lahko sorodni.

Pri ruski folklori sem večkrat slišal očitke, da je na primer njihova kostumografija umetna in ne izvira iz resničnih narodnih noš, tako kot slovenska v vsej svoji pokrajinski tipiki.

To je težko reči, če nimaš detajlnih opisov posameznih plesov, njihove zgodovine, tradicije, kraja nastanka, skratka lokalnih posebnosti in hkrati razlik.

Morda je slovenski pristop spričo majhnosti pokrajin bolj dostopen, pregleden in mu je praktično nemogoče kaj dodati ali celo vsiliti, na primer belokranjskim plesom.

Kako je s tem pri Rusih, bi se dalo razpravljati, a ne bi prišli do drugačnih rezultatov, kot jih spremljamo ob različnih nastopih na gostovanjih pri nas.

Element pristnosti je pri ruski  folklori najbrž manjši, zato pa je efekt, ki ga naredi na gledalca, morda močnejši, a ni nujno, če se spomnim na sijajne odmeve ameriškega občinstva ob gostovanju AFS France Marolt v ZDA in Kanadi. Včasih je bilo na ljubljanskem festivalu več folklornih nastopov, s skupinami iz Jugoslavije (Kolo, Lado), pa tudi folklornih skupin iz neuvrščenih držav Afrike in Azije, manj iz Južne Amerike.

Izkušnja ljubljanskega občinstva je skratka bogata, a hkrati primerjalna in kritično odzivna. Naše občinstvo takoj presodi, ali je nekaj dobro ali ni.

Nastop Beriozke z večinoma posneto glasbo prav gotovo ni najbolj originalna verzija, saj sta glasba in petje v živo pogoj pristnosti, kar se je videlo v prizoru, skoraj miniteatru s harmonikarjem. To vedo čisto vse slovenske folklorne skupine.

Zakaj je pri Rusih tako, vedo najbolje sami.

Najbolj je fasciniralo dekliško kolo z gibanjem deklet, ki naredi vtis plavajočega koraka ali skoraj lebdenja v zraku ali kroženja na kotalka, ki se seveda pod dolgimi krili ne vidijo. To je briljantna lahka hitra hoja s poudarjanjem ženstvenosti, gibanja, kroženja, valovanja čustev in hkrati vabljenja opazovalcev, najraje mladih moških.

Umetniško vodstvo Beriozke je podpisala Mira Mihajlovna Koljcova, koreografijo Nadežda Sergejevna Nadeždina, pod kostumogrtafijo se podpisujejo Ljubov Silič, T. Šamina in G. Belov, prav tako je več avtorjev glasbe (Jevgenij Kuznecov, V. Kornev, V. Temnov. G. Ljvov in A. Averkin).

Prav tako so našteti glasbeniki, ki so glasbo posneli in jih nismo videli v živo. Škoda. Plesalci, okrog štirideset jih je bilo izmenoma na odru, so člani Državnega koreografskega ansambla N. S. Nadeždina Beriozka. Beriozka je po naše brezica. Ime ansambla izvira iz kola deklet z brezovimi vejicami v rokah, upodobljenim na starinski litografiji, ki jo je ustanoviteljica ansambla Nadežda Sergejevna Nadeždina nekoč našla in dobila idejo za svoj ples, ki ga je potem koreografirala.

Marijan Zlobec