Nocojšnji koncert v okviru 64. Ljubljana Festivala pod naslovom Goldbergove variacije s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije in ruskim violinistom Dmitrijem Sitkoveckim je navdušil, zlasti v drugem delu večera z naslovno kompozicijo, še tako zahtevne poslušalce.
Dmitrij Sitkovecki z Goldbergovimi variacijami, vse fotografije Marijan Zlobec
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je imel veliko srečo, da je lahko nastopil skupaj s slavnim gostom in v posebnem programu Bachovega večera, v katerem je ponudil svoje glasbenike še kot soliste.
Dmitrij Sitkovecki je sicer uvodoma sam bil solist in dirigent v Bachovem Koncertu za violino v a-molu, BWV 1041, takoj zatem pa se mu je pridružil naš koncertni mojster Janez Podlesek v Koncertu za dve violini v d-molu, BWV 1043. Če je bil že prvi del koncerta vrhunski, s poudarkom na razkošnosti zvoka v močno akustični Križevniški cerkvi, kjer se sliši vsak detajl in dinamična niansa, kjer bi se dalo v celoti zvočno podobo nekoliko zmanjšati, uravnovesiti in bolj zadržati vehementnost in intenzivnost interpretacije v prid melodičnosti, pa je pravo podobo optimalnosti v vseh smislih pomenil drugi del koncerta s priredbo Goldbergovih variacij.
Dmitrij Sitkovecki je izvirne Goldbergove variacije, BWV 988 najprej aranžiral za godalni trio okrog leta 1984, potem pa jih v devetdesetih letih še razširil v verzijo za godalni trio in godalni orkester oziroma godala, in sicer tako, da imamo v bistvu solistični trio prve violine, to je Sitkoveckega samega, drugega solista ali drugo violino Janeza Podleska in solo violončelo, tu Igorje Škerjanca, ki pa niso edini solisti, saj se na posameznih mestih solo trio ali različne oblike dialoga, še posebej so močni, inteligentni in efektni prve violione in druge violine, pa prve violine in violončela, a je Sitkovecki v Bachovih notah za čembalo ( godalam se je pridružil čembalist Tomaž Sevšek Šramel) znal odkriti še solo viole, variante godalnega kvarteta in celo godalnega kvinteta s kontrabasom, poleg tega, da je dal priložnost še namestnici koncertnega mojstra, torej sebe, Veri Belič, ne zato, ker bi to napisal zanjo, ampak ker je tako dojel po Bachovih notah, izvirno napisanih za čembalo.
Aplavz za nastopajoče
Goldbergove variacije Bacha in Dmitrija Sitkoveckega so tako dobro napisane, da sem med izvedbo pomislil, da tega ne bi znal, kar je hudi rečeno, napisati sam Bach. Tu je združena moderna kontemplacija z neko zgodovinsko prisotnostjo, za katero pa bi težko rekel, da je baročna, ampak prej bolj abstraktna, ko se Bachova matematika umakne in zaživi v sodobni miselni perspektivi čim bolj naravnega, nevsiljivega, bolj zadržanega in rafiniranega zvočnega tipa, zato je bil drugi del z Goldbergovimi variacijami zvočno pravo nasprotje prvemu delu z obema koncertoma.
Vrtnica iz avditorija
Sitkovecki je tako močan, da se je Bach zlil z njegovo sodobno percepcijo zgodovine, ko se čim bolj odmakneš, da bi bil hkrati blizu. Sitkovecki v težkem aranžmaju, ki zahteva vrhunske glasbenike v celoti, išče sodobno vrhunskost, kot jo je odkril v Bachu v njegovem času, le da je tu “vmes” še kakšno stoletje, ko se dialog le še nadgradi. Kaj mi pove? Da je bil različen čas v svojih umetniških vrhuncih vedno enako kvaliteten? Da je vedno možen dialog s preteklostjo? Da nam preteklost veliko več pove, če ji znamo prisluhniti in v njej odkrivati tisto, kar je dejansko bilo? Tega bi najbrž še lahko našteval ali se spraševal.
Solist Janez Podlesek
Sitkovecki se je moral marsikaj spraševati, če je želel to svojo mojstrovino, sestavljeno iz dvaintridesetih delov, dokončati tako kot jo je. In če je on našel odgovore na vprašanja, ki mu jih je zastavljal Bach, potem ni bojazni, da ne bi tudi poslušalci začutili to kongenialno ustvarjalno moč našega nocojšnjega glasbenega gosta.
Marijan Zlobec