Umetniški pojav slavnega tenorista, dirigenta, sedaj že več let baritonista Placida Dominga vznemirja svetovno glasbeno javnost že desetletja. Nihče ni nikoli pomislil, da bo Domingo pel še v tako poznih letih svoje zelo dolge umetniške kariere.
Placido Domingo pozdravlja orkester milanske Scale in se mu zahvaljuje za odlično spremljavo njegovega petja, fotografije Marijan Zlobec
Še manj pa, da je kot umetniška osebnosat še vedno vrhunski, da ne rečem izjemno prepričljiv v vseh vologah, v katerih v zadnjem obdobju poje. Tako je bilo pred dnevi v milanski Scali, kjer je pel naslovnega junaka v Verdijevi operi Simon Boccanegra.
Korejski dirigent Myung – Whun Chung, foto wikipedija
Dirigiral je Myung – Whun Chung, še en velik strokovnjak za opero, poznavalec, subtilni umetnik s prepričljivo interpretativno držo, sugestivnostjo, kontrolirano vznesenostjo, energijo, ki je bolj zadrževala glasbeno dinamiko in jo prilagajala pevcem, kot da bi glasbenike spustil z vajeti in jim dovolil, da dogajanje na odru preglasijo.
Placidu Domingu je njegovo zvesto občinstvo na oder Scale zmetalo kar nekaj šopkov rož.
Pravzaprav je Placido Domingo pel samo dve predstavi na koncu produkcije, medtem ko je prve pel Leo Nucci, prav tako slavni in že desetletja na odru Scale in po vsem svetu prisotni italijanski baritonist. Spomnimo se, da je pred kakimi štiridesetimi leti nastopil skupaj s solisti milanske Scale na posebnem opernem dogodku v Ljubljanski operi SNG.
Alexander Pereira s svojo mlado brazilsko prijateljico Danielo Weisser De Sosa zadovoljen po velikem opernem uspehu.
Alexander Pereira, intendant in umetniški vodja Scale, se zaveda, da je Domingo izjemen, če ne kar največji magnet za operno občinstvo in da ga prihajajo gledat z vsega sveta, samo da se pojavi.
Bolgarska sopranistka Krasimira Stojanova
Tako je bilo tudi tokrat v Milanu, kar se je pokazalo z ovacijami po predstavi in potem, ko je v vratarski loži v službenem vhodu, kjer so lepo razporejali ljudi, da so vstopali skozi ena vrata in izstopali skozi druga in spuščali v vežo največ po deset ljudi hkrati, da so se lahko slikali s tenoristom in dobivali avtograme, vsakega posebej lahko pozdravil, mu pogledal v oči, sprejel darilca in se zahvalil, tako s “hvala “tudi v slovenščini.
Domingo je na koncu predstave na odru pokleknil, se z desnico dotaknil odra in se prekrižal, češ sam ne vem kdo me vodi, da lahko še pojem. Domingo je sicer zelo skrivnosten glede svoje resnične starosti. Mnogi menijo, da ni bil rojen 21. januarja leta 1941, ampak že leta 1935, torej poje še pri skoraj enainosemdesetih letih. Domingo je že leta 1983 izdal svojo prvo avtobiografsko knjigo Mojih prvih štirideset let.
Krasimira Stojanova je prav tako pobirala šopke rož, ki so jih njeni občudovalci metali na oder.
Predstava Simona Boccanegre je nastala v koprodukciji z Državno opero v Berlinu in je že stara, iz leta 2010, a jo spričo zanimanja občinstva ponavljajo, tako leta 2014 in sedaj.
S svojim zmernim modernizmom in smislom za scensko-režijsko ter kostumsko uravnoteženost lahko zadovolji najširši krog opernega občinstva.
Režiser Federico Tiezzi je s pomočjo scenografa Pier Paola Bisleria, kostumov Giovanne Buzzi in oblikovalca luči Marca Filibecka dajal poudarek na zgodovinskih okvirih dramskega dogajanja, ki je v operi Simon Boccanegra precej zapleteno, ker ima opera obsežen prolog, ki se potem nadaljuje s prvim dejanjem po že pretečenih petindvajsetih letih.
Placido Domingo kot Simon Boccanegra, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Zgodba Simona Boccanegre je precej komplicirana. Simon je najprej morski ropar, potem pa je spričo zaslug, ker je Genovežane rešil gusarjev, izvoljen za genovskega doža. Kot nekdanji ljubimec Marije, hčerke Jacopa Fiesca, dočaka njeno nepričakovano smrt in hkrati bes njenega očeta. Tu se v bistvu šele začne nenavaden zaplet: Jacopo Fiesco bi Simonu Boccanegri odpustil, če bi mu izročil v vzgojo svojo vnukinjo, ki se je rodila iz njegovega razmerja s Fiescovo hčerko, a Simon Boccanegra ne ve, kje je in ali je sploh še živa, ker jo je nekoč izročil neki dojilji.
Po petindvajsetih letih nastopi nova ljubezenska zgodba med Amelijo Grimaldi in Gabrielom Adornom, ki sicer pripravlja upor proti dožu Simonu Boccanegri. Gabriele je sicer povezan z Jacopom Fiescom, tu pod lažnim imenom Andrea. Gabriele želi poročiti Amelijo, čeprav se zaveda, da ni po rodu Grimaldijeva, ampak najdenka, ki so jo v rodbini le posvojili.
Boccanegra z listino rodbino Grimaldi pomilosti, Amelija pa Simonu pripoveduje svojo zgodbo, iz katere Boccanegra spozna, da je Amelija pravzaprav njegova izgubljena hči. To mu potrdi medaljon, ki ga Amelija pokaže Simonu in na katerem je podoba umrle Marije, njene matere in Fiescove hčerke.
Naslednji zaplet je med zlatarjem in dvorjanom Paolom Albianijem, ki prav tako dvori Ameliji, ta pa se pritoži dožu Boccanegri, češ da sama ljubi Gabriela. Simon ukaže Paolu, naj se Ameliji odpove, a ta s pomočjo Pietra pripravlja njeno ugrabitev. Zapleti se še stopnjujejo z vrhuncem, ko Paolo v pijačo, za katero domneva, da jo bo Boccanegra kasneje pil, vsuje počasi delujoči strup. To ni dovolj: pokliče Gabriela in Fiesca ter jima naroči, naj doža Boccanegro ubijeta. Fieco ga zavrne, Gabriele, prepričan, da je Amelija Boccanegrova ljubica, ne ve pa še, da je hči, pa ne. Zapleti se še stopnjujejo. Gabriele čaka doža, da bi ga ubil, a v tem ga preseneti Amelija, ki priseže, da mu je zvesta, ne pove pa še resnice o očetu. Ko se Boccanagra pojavi, zaužije pijačo, Amelija pa ga prosi, naj Gabrieleju oprosti, ker ga ljubi. Gabriele hoče Boccanegro zabosti, a mu Amelija to prepreči.
Boccanegra se zbudi iz omotičnega spanca in Gabrieleju izda skrivnost, da je Amelija njegova hči, nakar sledi dramatični preobrat; Gabrielova prošnja za odpustek spričo zarote, Boccanegra pa mu odpusti. V spopadu med plebejci in patriciji so slednji poraženi; Paola zajamejo in odpeljejo stran, kjer ga bodo ubili, a še pred tem skrivaj pove Fiescu, da je Boccanegra zaužil strup in bo umrl. Gabriele in Amelija se končno poročita, Boccanegra pred smrtjo še zaupa Amelijo Fiescu, njenemu dedu, hčerko Simona Boccanegre in Marije Fiesco. Pred Simonovo smrtjo postane Gabriele genovski dož.
Simon Boccanegra je skratka zelo komplicirano zgrajena opera, pri čemer bi bilo dobro, da bi gledalec že poprej natanko vedel, kaj se bo zgodilo, ker so vzročno-posledične zveze hitro spremenljive, da bi lahko spremljal in užival v sami glasbeni podobi mojstrovine, ki s svojimi arijami zaposluje vse glasove, čeprav se na koncu ali do danes ta opera ni tako uveljavila kot kakih pet, šest najbolj popularnih.
Dmitrij Beloselski kot Jacopo Fiesco
Simon Boccanegra je ena zadnjih Verdijevih oper, s prvo premiero v beneški operi La Fenice leta 1857 z libretom Francesca Maria Piave in zatem s predelavo Arriga Boita v Scali leta 1881.
Myung-Whun Chung je pred predstavami povedal, da je Simon Boccanegra njegova najljubša opera. Že v predigri se pokaže vsa Simonejeva duša, ves njegov glasbeni čudež; že v nekaj taktih partiture začutimo evokacijo atmosfere; noč, vetrič, vonj morja, kot jih ni v nobeni drugi Verdijevi operi. V eni minuti vse to izraziti je lahko uspelo le geniju. Korejski dirigent še osebej občuduje Simonejev značaj, veličasten, miroljuben in odpuščajoč hkrati. Boccanegra je plemenita duša, ki je šel skozi hude preizkušnje; smrt ljube Marije in izguba njune hčerke v neznanih okoliščinah. Simon je pretresen, razpet med sovraštvom in strastjo, spoznanji novih situacij in pravih identitet ljudi, še posebej najdene hčerke Amelije, za katero je pripravljen vse in vsem odpustiti. V njem je velika človečnost na poti do sprave in očiščenja.
Verdi je potreboval dvajset let, da je opero izpopolnil. Obe verziji nista primerljivi, ker je druga veliko bolj kompleksna. Verdi je rastel in zorel skladno z osebnostno močjo samega Simona Boccanegre. Simon je iz Verdijeve krvi.
Myung – Whun Chung je opero Simon Boccanegra začel študirati takoj ob svojem prihodu v Milano, ko je obiskal arhiv založnika Riccordija, a je opero zatem dirigiral v Benetkah in Torinu. Za svoje dirigiranje opere v La Fenice je prejel nagrado kritike Abbiati za najboljšega dirigenta v tem slavnem opernem gledališču. Italijanska kritika je ugotavljala, da ima Myung – Whun Chung Verdija v svoji krvi. Sam se nima več za mladega dirigenta, kar je bil do svojega šestdesetega leta starosti, kot je povedal. Sedaj se ima za dirigenta s “polnim naslovom”, kar pa ne zadošča, saj je treba partiture vedno znova študirati. Če tega nisi pripravljen storiti ali delati, ta poklic nima smisla. Myung – Whun Chung se že pripravlja na premiero Don Carlosa v februarju 2017; verzijo v petih dejanjih, ki je niso uprizorili v Scali že štirideset let.
Sedanja uprizoritev je imela, kot rečeno, dva solista; najprej Lea Nuccija, ki je Simoneja Boccanegro najprej spoznal še kot član milanskega opernega zbora leta 1972, potem je bil Paolo in kasneje sam Simon Boccanegra. V tej vlogi sem ga videl v dunajski Državni operi, ko je bil Fiesco slavni italijanski basist Ferruccio Furlanetto.
Domingo ima svoje občinstvo rad
Domingo je v tej vlogi prežet z identiteto opernega lika po vseh parametrih; starosti, izkušenosti, zrelosti, interpretativni prepričljivosti, glasovni zanesljivosti, odrskem fluidu, morda je na posameznih mestih šibkejši v čistosti italijanske dikcije, kar naredi (kritičnemu) opazovalcu, ki lahko na sedežu pred seboj spremlja tekst petega, celo vtis, kot da ne ve čisto natančno za vsako besedo kaj pomeni.
Krasimira Stojanova se je po predstavi ob kratkem srečanju spomnila nastopa v Verdijevem Requiemu z Riccardom Mutijem v Ljubljani na Kongresnem trgu
Krasimira Stojanova je še vedno v odlični formi, čeprav bi se na prvi pogled zdelo primerneje, da bi vlogo Amelije Grimaldi pela kakšna malo mlajša sopranistka, a je Stojanova izkušena, skoncentrirana in povsem zrela interpretka, pripravljena na vse in številne operne zaplete ter preobrate. V igri je bolj plemenita kot vehementna in s tem karakternim profilom nakazuje, da je Boccanegrova hči.
Tenorist Giorgio Berrugi je bil dober Gabriele Adorno. Njegov glas je zaokrožen, lirski, svetel, ne ravno prodoren, a je spričo piano orkestrove igre bil zelo slišen. Kot igralec je bolj temperameten, strasten, morda rahlo zaletav in nestrpen. Ker ljubi Amelijo, bo zanjo napravil vse, tudi zločin nad Boccanegro, saj še ne ve, da je ljubljena njegova hči.
Umirjen, premišljen, preudaren, stanovit je bil basist Dmitrij Beloselski kot Jacopo Fiesco; bolj energičen, pripravljen na akcijo je bil baritonist Ernesto Panariello kot Genovežan Pietro, tenorist Massimo Cavalletti dober kot Paolo Albiani, najprej genovski zlatar in zatem dožev najljubši dvorjan…
Operni zbor milanske Scale očitno uživa v petju Verdijevih oper, za kar pa je najbolj zaslužen dolgoletni zborovodja Bruno Casoni. To so pravi polnokrvni verdijanski glasovi.
Orkester Scale je pod vodstvom Myung-Whun Chunga igral vrhunsko. Vseskozi so muzicirali.
Marijan Zlobec