Beethovnov večer na 64. Ljubljana Festivalu v polni Slovenski filharmoniji je prepričal, še posebej v drugem delu, ko je nastopil makedonski pianist Simon Trpčeski, velik magnet nocojšnjega koncerta, v celoti posvečenega Ludwigu van Beethovnu.
Simon Trpčeski v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Ludwig van Beethoven (1770–1826) je zapisan v zgodovino kot eden največjih glasbenih ustvarjalcev vseh časov. Je priljubljen, znan, a ne v celoti, kot bi si marsikdo mislil. Živel je v obdobju velikih družbenih preobratov, ki so jih prinesli francoska revolucija in Napoleonovi pohodi. Z novimi idejami svobode, enakosti in bratstva se je skladatelj veliko bolj kot drugi pred njim zavedal, da piše za ljudi, ki ga morda nikoli v življenju ne bodo ne slišali ne videli. Postal je prvi svobodni umetnik, ki ni bil vezan na službo in naročila delodajalca. Znan je bil po svojem težkem značaju, zaradi katerega se je le z redkimi intimneje zbližal, toda s svojo glasbo je komuniciral z vsem človeštvom. Njegova Oda radosti iz Devete simfonije je postala uradna himna Evropske unije.
Simon Trpčeski s Slovensko filharmonijo
Leta 1821 je bil že popolnoma gluh, a je prav v zadnjih letih ustvaril največje glasbene mojstrovine in presegel svoj čas ter napovedal romantiko. Na Dunaju je užival sloves največjega glasbenika. Njegovega pogreba se je udeležilo okrog dvajset tisoč ljudi, slovesa od Mozarta v cerkvi svetega Štefana pa le peščica. V Ljubljani so visoko cenili Beethovnovo umetnost in ga leta 1819 imenovali za častnega člana Filharmonične družbe, ki je bila seveda tedaj nemška.
Na nocojšnjem koncertu smo uvodoma slišali Simfonijo št. 5, ki je običajno izvedena na koncu ali v drugem delu koncerta. Kot da bi se glasbeniki s svojim dirigentom zavedali pomembnosti koncerta šele v drugem delu, je bila njihova interpretacija simfonije bolj lagodna, nedojeta kot partitura izjemne izpovedne koncentracije, zgoščenosti, hkrati pa vsebinsko zaokroženih stavkov, ki se po klasicistični logiki in zgradbi ali strukturi včlenjajo v precej mogočnejši izpovedni lok, kot smo ga slišali tokrat.
Dirigent Luis Gurelik je bil sicer dobro pripravljen, simfonijo je dirigiral na pamet, a pravega dramatičnega naboja ni dosegel. Beethoven je, kot smo videli, tu že imel kar tri pozavne, kontrafagot, piccolo…Orkester je bil v godalih primeren (40 godalcev), vendar smo pogrešali večji interpretacijski žar, še posebej, ker so igrali tako slavno partituro, iz katega pa ni zazvenelo kakšno odkritje njene veličine.
Beethoven je kot odličen pianist ustvaril izjemna klavirska dela epske razsežnosti in bogate ekspresivnosti, med drugim 32 sonat in pet klavirskih koncertov. Prvi trije so še pod močnim vplivom Mozarta in Haydna, Četrti pomeni razvojni mejnik klavirskih koncertov. Prve štiri klavirske koncerte je Beethoven sam krstil, Koncerta za klavir in orkester št. 5 iz leta 1809 pa ni nikoli javno igral.
Peti klavirski koncert ima simfonične razsežnosti, tako da si je kasneje pridobil naziv Imperator.
Simon Trpčeski je takoj pokazal svoje razumevanje celotnega koncerta kot dialog z orkestrom in s samim seboj; orkester je bil v spremljavi vseskozi skoncentriran, pod veliko bolj natančnim dirigentovim vodstvom je svojo igro prilagajal pianistovemu igranju, tako da je bila celotna izvedba skladna, napeta, na posameznih mestih bolj klasicistična, na nekaterih je že kazala bolj romantične pobude, a je Trpčeski tako subtilen glasbenik, da iz Beethovna ne bi rad naredil že romantika. V uvodnem Allegro je Trpčeski izrazil Beethovnov močan značaj, dramatičnost, ki jo je pianist dojel s svojo refleksijo, svojim interpretativnim karakterjem. Ta samozavest je prevladovala v celotnem dolgem stavku, ki bi se lahko zdel že sam po sebi samostojen koncert. Drugi stavek Adagio un poco mosso je kontrasten in prevzame s svojo poetičnostjo, mehkobo, zvočno prefinjenostjo, tako da zaživi sleherni ton.
Brez premora se je nadaljeval sklepni Rondo vedrega in plesnega značaja, polnega virtuoznosti, ki pa ni prevladujoča domena Simona Trpčeskega. Noče biti virtuoz, ampak glasbenik – umetnik.
Za dodatek se je Simon Trpčeski že poprej dogovoril s koncertnim mojstrom Miranom Kolblom, da bosta v duetu zaigrala Igraorno fantazijo makedonskega skladatelja Koče Petrovskega v aranžmaju D. Imerija, kar je izzvenelo že kot kakšen jam session, ki ga je zatem “pokvaril” Beethoven.
Marijan Zlobec