Predstava Pilad (Pylade) Pier Paola Pasolinija v produkciji Eksperimentalnega klubskega teatra La MaMa in izvedbi Great Jones Repertory Company iz New Yorka, a v režiji Ivice Buljana in z gostom, glavnim junakom Piladom, članom Drame SNG Ljubljana Markom Mandičem, nekako združuje ameriški kolorit z mediteransko ekspresivnostjo in sproščeno energijo, ki v podobi interpreta glavnega lika zaokroža vzpostavljeni medkontinentalni dialog. Gledališče La MaMa so ustanovili Ellen Stewart, Andrei Serban in Elizabeth Swados že leta 1972.
Kolektivni ples igralcev s povabljenimi obiskovalci na sredinski oder, vse fotografije Marijan Zlobec
Marko Mandič je tako velik in močan, razgaljen igralec, telesno in duševno, da si brez njega te predstave ne moremo zamisliti. Na domačem terenu Križevniške cerkve in dvorišča ali Trga francoske revolucije pred njo, ki jo na koncu predstave vključuje v svoje vse bolj razgibane igralske dimenzije, kot kakšen Robinzon, ki je nekoč prišel na svoj otok – tokrat Ljubljano – je prostor obvladal bolj kot vsi ostali, čeprav je njihov igralski delež prav tako pomemben, diferenciran, aktiven in bolj angažiran le v posameznih segmentih celote, še posebej izpostavljenega Oresta, ki pa v drugi polovici predstave nenadoma zbledi, se umakne, tako da skoraj pozabimo nanj in njegovo načrtovano funkcijo ustanavljanja nove demokratične družbe.
Elektra, Orest in Pilad
Pasolini tu vsekakor ni tako velik dramatik, kot je veliko njegovo celovito umetniško ime. Če pomislimo na slovensko dramatiko iz onega časa, zlasti na Dominika Smoleta in Primoža Kozaka, potem je Pasolini fragmentarno nebogljen, izgublja se v posameznih idejah in hitro, če že ne takoj pozabi nanje.
Atraktiven konec pred Križevniško cerkvijo
Če v tej predstavi ne bi bilo režijskih prijemov nekakšnega kolektivnega hepeninga na telesnostni osnovi, gibanja, kroženja, koreografije, ritma, glasbe, prihajanja in odhajanja na v središče cerkve postavljen oder, kot da bi šlo za boksarski ring ali oder verjetno v Ameriki bolj razširjenih grupnoseksnih ambientov, kjer se “gonijo vsi z vsemi”, bi v tekstu zaman iskali, kaj šele našli nek trden koncept, ki bi gledalca prepričal, da se je katarza v Orestu in sestri Elektri zares zgodila; da je kazen za Orestov umor matere Klitaimnestre in Elektrina pomoč pri tem, torej stoodstotna sokrivda, stvar preteklosti in oba junaka očiščena stopata novim idejam naproti.
Marko Mandič igra do zadnjega trenutka
Pasolini v svojem tekstu vseh kompliciranih odnosov, zavesti, podzavesti, travm, preteklih bremen, občutkov krivde, preganjavic ni znal kanalizirati v nek efekten razvojni lok, niti ko poizkuša nenadoma vnesti nov dramatični element, Piladejevo osvajanje Elektre kot potencialno možnost rešitve vsaj enega para, medtem ko Orest ostane neočiščen, izgubljen. Pasolini nehote pove, da so bremena, še zlasti v okviru družinskega zločina, neočiščljiva, ker sta človekova zavest in vest premočni.
Marko Mandič, foto RTVS
Pojav boginje Atene, kolikor je ambientalno privlačen, na primer na prižnici, ne vpliva kaj dosti na vtis celotne predstave, ki je slej ko prej notranje in zunanje agresivna, aktivno – pasivna, divjaško razbrzdana, bolj atletsko kot emotivno seksualna, brez sleherne lirike in emocije, brez dotikanja duš, a hkrati brez “političnih” momentov kot osnove za konstrukcijo nekega novega pogojno rečeno družbenega reda antične Grčije ali pri Pasoliniju sodobne povojne Italije, ko se je uveljavila ideja evrokomunizma in ko se je nadaljevala večna polemika, kdo je naprednejši, ali italijanski socialisti ali komunisti.
Pier Paolo Paasolini na srečo ni dočakal dneva ali časa, ko bo v Italiji začela prevladovati ideja in s tem vedenje najbolj kolektivnega in hkrati največjega otroškega vrtca na svetu, ki ga vodi pubertetniška mentaliteta premiera Mattea Renzija, medtem ko se ljudstvo najbolj množično predaja družbeni nirvani v tihem prepričanju, da bo že nekdo poskrbel zanj.
Ne vem, koliko je režiser Ivica Buljan ugledal to perspektivo v svoji postavitvi Pasolinijevega teksta, a nekaj je očitno: s Pasolinijevim ustanavljanjem nove družbe ne bo kaj dosti, Pilad in Orest nista v ničemer enaka, čeprav se na samem začetku predstave zdi, kot da bi želela biti ali postati brata. Nekaj fraz o delavcih in kmetih zvodeni v nejasnih idejah, ki sicer nočejo biti manifestativne, a hkrati ostajajo brez socialne funkcije, saj nihče ne ve, kako se javna in predvsem neka odgovorna urejena družba sploh lahko zasnuje.
Tunde Sho kot Orest in Marko Mandič kot Pilad, foto FB Marka Mandiča
Simpatična je bila občasna glasbena spremljava (skladatelj Michael Sirotta), zlasti dobra je bila violinistka, manj prepričljivo je bilo končno petje v italijanskem duetu, medtem ko čisto na koncu Bandiere rosse, čeprav “trionfera”, ne jemljemo več resno, ampak kot nekakšen postkoncertni bis, pri katerem lahko še sami dodamo kakšen glas.
Poleg Mandiča, ki je vsekakor car ali kralj na odru, so bili zelo dobri vsaj še Tunde Sho kot Orest, vsaj na začetku z vsem žarom in prepričanjem, potem vse manj, dokler ne obsedi poleg odra; Mia Yoo kot Elektra, ker ohranja mitsko nedotakljivost in nepristopnost v intimnejšem smislu, dokler je ne Pilad, vsaj videz je tak, nekako bolj nalomi, za koga morda celo zlomi? Maura Nguyen Donohue kot Atena je bila bolj materinsko dobrohotno odmaknjena, nekateri igralci pa so služili bolj kot seksualni objektni elementi s posameznimi tekstovnimi vložki. Odlična je bila koreografska zasnova, pri kateri morda celo pomislimo, da nova družba diha bolj kolektivno, kot se v predstavi kaže. To je bil morda trenutek ameriškega pogleda na evropske polpretekle stvari, saj tam ideje komunizma poznajo in povezujejo zgolj z “ekscesnimi primeri” kake Kube in Severne Koreje.
Predstava je prepričljiva kot taka, ni pa to velik teater oziroma dramatika.
Marijan Zlobec