Zakaj potrebujemo “Salon des refusés”

Moja dva zapisa na temo sedanje odmevne razstave Gremo naprej! Slovenska fotografija 1990 – 2015 v Mestni galeriji, ki bo na ogled vse do 11. septembra, torej bo dovolj časa in razmislek za vse, ki slovensko fotografijo spremljajo, sta že vzbudila odmeve in polemike na FB. Po pričakovanju se je na moj drugi, kritični zapis, najprej oglasil kustos ali avtor razstave Brane Kovič. Ker mnogih bralcev mojega WordPressa ni na FB, najprej predstavljam dosedanje odmeve po vrstnem redu.

Brane Kovič v Mestni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec

Brane Kovič: Marijan, toliko prijateljčkov, očkovih hčerkic in drugih svojih “protégé(e)s” si naštel, da jih je že dovolj za “Salon des refusés”. A po tvojih “kriterijih” bi za razstavo zmanjkalo prostora tudi, če bi imel na voljo Športni center Stožice in Halo Tivoli skupaj…

Blaž Peršin in Alenka Gregorič

Marijan Zlobec: Zakaj pa ne, zakaj se Slovenci na vseh področjih bojimo samih sebe in svojih dosežkov? Naši umetniki so boljši, kot jih kažejo na vseh razstavah, a sami od tega večinoma nimajo ničesar, ne slave ne denarja. Če niso na razstavi, ne dobijo niti 3 točk za status pri ministrstvu za kulturo. Potem pa 180 EUR penzije.

Brane Kovič: Otto von Bismarck je nekoč dejal: “Mi Nemci se bojimo Boga in nikogar drugega na svetu!”. Jaz se niti boga ne bojim, ker ne varjamem vanj.

Srdjan Živulović: Gospod Kovič, žal se ne štejem ne za vašega ali Marijanovega prijateljčka, očkove hčerkice in drugih “protégé(e)s”.

Srdjan Živulović se zahvaljuje za Pulitzerjevo nagrado

Brane Kovič: Gospod Živulović, kam vas uvršča Zlobec, se boste zmenili z njim – zame ste izvrsten fotoreporter, imate pa hudo konkurenco vsaj 100 slovenskih fotografov, ki delajo za časopise in agencije in bi si vsekakor zaslužili posebno razstavo, vprašanje je le, kdo jo bo naredil, če se je ne bom lotil jaz – na obe nacionalni instituciji, ki imata kustodiata za fotografijo, namreč zagotovo ne morete računati.

Srdjan Živulović: Gospod Kovič. Osebno se ne primerjam z nikomer. Kot sem v prejšnjem postu povedal, ne me mešat v vajine zgodbe……….to je to.

“Salon des refusés”, ki ga omenja kritik in kustos Brane Kovič, bi pravzaprav potrebovali v tem trenutku pri U3, pa pri vseh grafičnih bienalih, ki so se v organizaciji MGLC zgodili po smrti Zorana Kržišnika, pa pri vseh preglednih razstavah selektivne ali antološke narave.

Problem je le v tem, da so bili francoski saloni žirirani in je bila prva zahteva vseh odklonjenih umetnikov, da se ukinejo žirije kot merodajni ali odločujoči “faktor”. Pri nas je bila žirija v glavnem pri mednarodnih grafičnih bienalih, še posebej za jugoslovansko grafiko, ker je bilo prispelih del preveč.

Miško Kranjec ob svojih fotografijah v MG

Pri sedanji fotografski razstavi se t. i. “Salon des refusés” ponuja sam od sebe kot posledica nekega konkretnega rezultata, ki je vsem na ogled, v premislek, presojo, debato, polemiko, kritiko, sugestijo…

Irena Herak ob svojem fotokolažu

Razstava se je šele začela in že na odprtju je Brane Kovič povedal, da vsa dela za razstavo iz tujine še niso prispela ter še niso na ogled.

Žiga Koritnik s svojimi portreti jazzistov

A ogled razstave še vedno omogoča določene dopolnitve, izboljšave, dodatno kritično presojo, prisluh, upoštevanje možnosti, da se avtor razstave lahko tudi zmoti, na kaj pozabi, koga nehote spregleda, čeprav ga osebno dobro pozna, kot na primer Brane Kovič Evgena Bavčarja, kot en primer.

Dragan Arrigler

Meni bo zelo nerodno v četrtek v Fužinskem gradu, ko bo Bavčar na praznovanju francoskega državnega praznika 14. julija prejel visoko državno odlikovanje vitez legije časti. Na vabilu na ta dogodek, ki sem ga prejel, piše:

Podelitev odlikovanja vitez legije časti Evgenu Bavčarju

V okviru praznovanja francoskega državnega praznika, bo Pierre-François Mourier, francoski veleposlanik v Sloveniji, 14. julija 2016 dr. Evgenu Bavčarju, fotografu, esejistu in filozofu podelil odlikovanje vitez legije časti.

Evgen Bavčar, foto siol.net

Omenjeno odlikovanje je priznanje za izjemen prispevek gospoda Bavčarja na področju umetniške fotografije ter za njegova osebna prizadevanja pri krepitvi odnosov med Francijo in Slovenijo.

Evgen Bavčar, foto www.publishwall.si

Dr. Bavčar je doktoriral iz filozofije estetike na pariški Sorboni, je raziskovalec na Centre national de la recherche scientifique (Nacionalni center za znanstvene raziskave) ter avtor več kot 150 fotografskih razstav, ki so bile razstavljene v Franciji in tujini. Dr. Bavčar je tudi zaslužni ambasador ter borec za pravice slepih in slabovidnih. Je letošnji prejemnik nagrade državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament.

Zakaj mi bo nerodno? Ker se bom z Bavčarjem srečal in kaj poklepetal. Z Bavčarjem se sicer poznam še iz Študentskega naselja. Kovič mi v svojem odmevu očita “očkove hčerkice”.

Verjetno misli na Evo Petrič, hčerko dr. Ernesta Petriča. Eva Petrič je menda sedaj v Nemčiji, poprej je bila v New Yorku, potem v Parizu, pa na Dunaju, sedaj razstavalja skupaj s slikarjem Jožetom Marinčem v Steklarni Hrastnik… Prvega avgusta bo sodelovala na mednarodni razstavi v Salzburgu, sedaj sodeluje na mednarodni razstavi še  v Grčiji, pripravlja se za razstave v Berlinu, Londonu in na Filipinih. Ne vem zakaj tak žaljiv ton. Povsod v tujini ocenjujejo samo to, kar vidijo.

Franci Virant

Brane Kovič se postavlja v Bismarckov položaj, kar je izrazita drža, da ne rečem poza vladarja, kanclerja. Žal je nehote in nevede izrekel bistvo slovenskih kuratorjev, to je oblastni in ekskluzivno odločujoči, to je vladarski položaj.

Igor Modic je zaslovel s fotografijo Titovega slovesa od Ljubljane maja 1980

Jasno pa je, da so vsi umetniki v takem kontekstu lahko le produkcijska raja, cenena delovna sila, plačani manj od vsakršnih delavcev “v proizvodnji”, najetih za 5 EUR ali še manj na uro. Kolikšna je njihova razstavnina, raje ne povedo, ker jih je sram.

Brane Kovič na razstavi Pulitzerjevih fotografskih nagrajencev

Kovič ve, da dobi fotograf za objavo fotografije v časopisu borih nekaj evrov, še raje pa nič.

Aplavz za Srdjana Živulovića v galeriji Kresija

Srdjan Živulović je pravilno reagiral in v pravem trenutku. Moram priznati, da sem sicer vedel, da dela za Reuters, nisem pa vedel, dokler mi ni zadnjič sam povedal, da je pri Reutersu že petindvajset let.

Živulovićeva nagrajena fotografija

Sedanja razstava oziroma medtem že poprejšnja v galeriji Kresija, ki je predstavila letošnje Pulitzerjeve nagrajence za fotografijo, med njimi Srdjanovo zelo uspelo delo, bi bila že sama po sebi lahko zadosten alarm ali budilka za slehernega avtorja slovenske pregledne ali zgodovinske razstave, da premisli, kako bo nagrajenega avtorja umestil vanjo.

Jure Eržen in Janez Pukšič sta prišla na Pulitzerjeve nagrajence

Drugi avtorji, ki sem jih omenil, pa še marsikdo, ki ga nisem še utegnil, a bi bil vreden predstavitve, so žal odvisni od odločitve posameznika, a kot vemo: če te na razstavi ni, te ni niti v zgodovini. No, zdaj so na voljo mnoga modernejša sredstva, ki  “potek zgodovinjenja slovenske fotografije” (iz Kovičegega teksta na vabilu) z lahkoto dopolnjujejo, da ne rečem korigirajo. In to celo v minuti!

Voranc Vogel

Brane Kovič želi s katalogom oziroma četrto knjigo, ki bo nadaljevala trilogijo 150 let fotografije na Slovenskem, zaključiti obdobje ali že kar epoho 175 let. Kaj bo v knjigi, kakšen metodološki in predstavitveni pristop, kakšna analiza predstavljenih avtorjev in njihovih del, kronologija fotografskega dogajanja 1990 – 2015… ne vem.

Kako hitro reagira Foto BOBO

Če se bo ta nadbismarckov in nadbožji položaj Braneta Koviča nadaljeval, bo res treba narediti sugerirani “Salon des refusés”. Pravzaprav se je že začel.

Na zdravje za  “Salon des refusés”

Marijan Zlobec