Predstava Tako je govoril Zaratusta v razprodanem preddverju Križank na 64. Ljubljana Festivalu je bolj kot vse ostalo pokazala novo lokacijo za gledališki program v okviru poletnega festivala, kar je lepa izkušnja za naprej, ko bi se dalo tu uprizoriti kakšen zahtevnejši projekt, kot na primer Shakespearea, seveda če bi upoštevali še balkon, ne le tisti, ki je bil uporabljen nocoj zlasti za pevca skupine Laibach. Predstavo je pripravil Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta v koprodukciji z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, produkcijsko hišo Eurokaz iz Zagreba in Cankarjevim domom.
Pavle Ravnohrib, vse fotografije Marijan Zlobec
Predstava z lahkoto diha, ker je prostor dovolj, primerno ali morda celo idealno velik za vsebino, ki jo Tako je govoril Zaratustra podaja. Berger je uporabljal svoj bolj ali manj znani in preizkušeni gledališki koncept, za katarega ve, da bo z njim dosegel določen ali celo prepričljiv efekt.
Bolj so vprašljive posamezne finese, tu še posebej nesprejemljiv in samovoljen prevzem novega prevoda nadčloveka v čezčloveka, kar je vsebinsko narobe, hkrati pa glasovno melodično težje izgovorljivo, da ne rečem tuje. Čezčloveka nimamo, imamo pa množico ljudi, ki misljo, da so nadljudje in se tako tudi vedejo. Moti me, da Berger tega ni takoj opazil. Nekdo je lahko čez les, a s tem še ni čez človek. Jože Toporišič bi znorel, razen če bi se česa podobnega spomnil sam, a ker se ni, mislim, da je zamudil to priložnost.
Jana Menger
Režiser Matjaž Berger se s svojim pojmovanjem gledališča bolj kot ne adaptira na tekst z znanimi prijemi, pri čemer je sprehajalnost ali gibljivost igralcev bolj linearnega tipa, hkrati pa introvertirana besedna izpoved, ki v različnih registrih, a še vedno majhnega izraznega razpona, ne presega profila izrekanja nečesa, kar je mišljeno kot manifestativni nagovor, ne toliko občinstva kot samega sebe oziroma tu kar vseh ali vsakega na svoj način.
Joseph Nzobandora
Predstava v konceptu Bergerjevih režij javnih dogodkov ne odstopa od tistega, kar smo že večkrat videli, v Ljubljani na primer na Trgu republike v veliko večjih dimenzijah. Matjaž Berger je nekako zasvojen s športnimi, to je atletskimi in gimnastičnimi elementi. Tega je v tej predstavi nekako ravno prav, morda malenkost preveč.
Jure Rovan
Gledljivost predstave je upeta v časovni potek do tako rekoč najbolj primerne dolžine, pri kateri ne pogrešamo ničesar več; ne na ravni glasbe, videa, Laibachovega pevca, recitacij ali povedi, ne športnih elementov. Tu je Berger najbolj izmeril svoj koncept in gledalčevo možnost spoznanja, kaj Zaratustra je, kaj pa ni. A to da nekaj ni, je stvar osebnega pogleda na tekst, ki ni gledališki, ne Nietzsche dramatik. Spremljamo izbor Zaratustrovih govorov na njegovi poti.
Ana Pandur Predin
Predstava dramske osebe povezuje na igralsko v bistvu mimobežen način recitacije, manifestnosti, a ne deklarativnega, ideološkega ali kakšnega podobnega tipa. Nietzsche ni pisal tekstov kot so bili kasnejši literarni manifesti, ampak literaturo za individualni premislek ob intimnem branju doma. Izstop iz literature v gledališki projekt je možen, tako kot je možno danes ugledališčiti že skoraj vse.
Tako je govoril Zaratustra je celo za branje večplasten tekst, za gledališko predstavo ga ni možno uporabiti drugače kot z adaptacijo besedila, kar sta opravili Eva Mahkovic in Andreja Kopač. Njuna avtorska verzija dramaturško ne diha kot gledališče kakšnega logičnega dogajanja in oseb v njem, ampak kot tip manifestativnosti na fragmentarni, a hkrati prepletajoči se ravni izmenjavanj misli in povedi, trditev in ugotovitev, prebliskov in krajših refleksij, ne da bi se ustvarjal kak gledališki dialog.
Povabilo atleta Jureta Rovana, skakalca s palico, za kar je pripravljeno zaletišče, stojalo z letvico in kajpada doskočišče, in to zelo prepričljivo, efektno, je predstavo poživilo. V tem ambientu kar vidim izvedbo kake tragedije, kot Romea in Julijo, samo da bi bila taka predstava veliko težja.
Predstava uporablja dinamične možnosti dvorišča po vsej sredinski površini, tako da je občinstvo na obeh straneh, kot na kakšni modni reviji, tu še posebej, ker se del sprehajanj igralcev dogaja na dveh nizkih športnih telovadnih gredah in hkrati tako, da je gledljivost celote neovirana.
Janez Hočevar
Predstava traja brez odmora eno uro; dovolj, da Nietzsche pove vse, kar misli, vendar ne nagovori ali spregovori niti aktualno, niti filozofsko prepričljivo, vizionarsko, razen da malo opsuje Cerkev in njeno pokvarjenost.
Igralci so bili vsi dobri, primerni in brez nekih posebnih pretenzij, ki bi izstopale ali želele biti višje kot se kaže njihova funkcija, (Jana Menger, Joseph Nzobandora, Ana Pandur Predin, Janez Hočevar, Barbara Ribnikar, Lana Voljč), razen Pavleta Ravnohriba pogojno rečeno v vlogi Zaratustre, ki ima nekaj močnejših poudarkov in nians, a še vedno istega manifestativno-deklamatorskega tipa. Dalo bi se celo pomisliti, ali ni Janez Hočevar ostareli Nietzsche?
Laibach daje glasbeni poudarek v nekaterih elementih predstave, v nemškem petju zlasti aludira na nacistično Nemčijo, kar se nekako bije z ostalim tekstom v govornem delu predstave ali pa poudarja zgolj namišljeno vez nacizma in Nietzscheja, o kateri bodo polemike večne.
Glasba in video sta bolj koreografsko-zvočna, a hkrati dopadljiva dramaturška in vsebinska avtorska poteza (Andreja Kopač), na kar se navezuje korektna scenografija (APT), koreografija (Jana Menger) in določeni lučni efekti (Simon Žižek), video (Gašper Brezovar), oblikovanje zvoka (Uroš Bon), prav tako kostumografija črno-bele osebnostne pojavnosti (Peter Movrin, Metod Črešnar), kar je za tak tip gledališča dovolj.
Marijan Zlobec