Razstava Gremo naprej Slovenska fotografija 1990 – 2015 v Mestni galeriji v Ljubljani vzbuja veliko zanimanje, kot se je pokazalo že na odprtju. Brane Kovič je kot avtor razstave napisal spremni tekst na vabilu, v katerem je razložil nekaj svojih pogledov na izbor oziroma na slovensko fotografijo v zadnjega četrt stoletja. Ker kataloga še ni, ni jasno, kaj vse bo v njem, zlasti na tekstovni in posredno foto dokumentarni ravni, kakšna bo podrobnejša analiza izbora, njegova utemeljitev in refleksija položaja fotografije na Slovenskem.
Brane Kovič pred Mestno galerijo pred odprtjem razstave, foto Marijan Zlobec
Iz Kovičevega teksta se da marsikaj razbrati, vendar pa je še vedno precej praznih mest, kot bi rekel Umberto Eco, ki jih mora bralec in potem gledalec razstave nekako sam dopolniti. Ne nazadnje s tistim, kar pozna, tako z vidika fotografov kot njihovih opusov. Splošni ali prvi vtis je, da imamo v uokvirjemem času vendarle več fotografov in odličnih njihovih del, ki so ostala nekako prezrta.
Brane Kovič med nagovorom, foto Marijan Zlobec
Eno izmed vprašanj, ki se zastavi že takoj na začetku, je pojem fotografija ali umetniška fotografija, ali je razstava namenjena fotografiji ali umetniški fotografiji. Kovič pojma umetniška fotografija ne uporablja, s čimer se hkrati izogne pojmu žanrske fotografije oziroma kaj sploh razume pod pojmom slovenska fotografija kot zanj relevantnim.
Goran Bertok ob svojih fotografijah v Moderni galeriji, foto Marijan Zlobec
Njegova razlaga, da je tokratna razstava “mišljena predvsem kot poskus kritiškega prikaza mainstreama, v katerem poteka zgodovinjenje slovenske fotografije in individualnih prispevkov njenih ustvarjalcev,” je vsekakor pomanjkljiva, še posebej v kontekstu lastnega premisleka, po katerem je poleg kontinuitete razvojne linije možno prepoznati (v slovenski fotografij) razne “odklone, inovacije, alternative in druge produkcijske niše, ki zaokrožajo aktualno fotografsko dogajanje.”
Igor Andjelić v svoji galeriji med preverjanjem SMSov, foto Marijan Zlobec
Ta Kovičev pogled se mi kaže kot hudo konservativen, predvsem pa obraten od tistega, kar sam daje v naslov, to je Gremo naprej! Te razstave ne vidim toliko v naslovnem smislu, ampak bi se ji bolj prilegal naslov Mi gremo nazaj!
Eva Petrič na svoji fotografski razstavi na Dunaju, foto Marijan Zlobec
Slovenska fotografija, naj jo poimenujem umetniško ali sem raje tiho in uporabljam samo izraz fotografija, je medtem šla sama od sebe daleč naprej, ne glede na dejstvo, ali je prisotna na razstavi, ali ni, kot je videti.
Jasmina Cibic na odprtju U 3 v Moderni galeriji, foto Marijan Zlobec
Ta manjko je nepotreben, saj gre vendarle za arbitrarno razstavo, čeprav Kovič tega noče oziroma se temu pojmu izrecno odpoveduje:”Res je, da je vsaka selekcija subjektivna, kar seveda ne pomeni, da je tudi arbitrarna.” Če na razstavi nečesa ni, je njen avtor avtomatično arbiter.
Na razstavi bi pričakoval bolj široko, odprto paleto že mednarodno prepoznavnih dosežkov slovenske fotografije, kot so jih pokazali vsaj še Evgen Bavčar, Igor Andjelić, Goran Bertok, Marko Modic, Arne Hodalič, Branko Cvetkovič, Jasmina Cibic, Eva Petrič, umetniški tandem Eclipse, letos nagrajeni Srdjan Živulović, ki sodeluje z Reutersom že polnih 25 let…
Arne Hodalič – Fotografija iz Jemna
Arne Hodalič – Z begunci na poti v schengenski “paradiž”
Poseben problem je očitno svetovno znani fotograf Arne Hodalič, prav tako fotografije Irwinov, ne glede na odprt problem, kako si avtorstvo teh fotografij predstavljamo. Kar pa ne velja le za Irwine.
Branko Cvetkovič – NUK
Branko Cvetkovič je že leta 2005 pripravil veliko razstavo v Narodni galeriji pod naslovom En face.
Branko Cvetkovič – Akrapovič
“Cvetkovič je izjemno občutljiv za socialni značaj, ki ga nosi posamezna arhitektura. V njej prepoznava tako humanistično poslanstvo, ki plemeniti naš vsakdanjik, kakor tudi pridobitniško dejavnost, katere osnovni namen je le pridobivanje dobička. Zato skrbno izbira zgradbe, ki jih fotografira, odkriva njihovo vrednost in pomen. Prav na tej razstavi je z različnimi tehničnimi pristopi, ki so nadgrajeni z raznimi likovnimi koncepti, ponazorjeno, kaj je v arhitekturi tisto, kar velja poudariti.
Branko Cvetkovič – Silos Zalog
Jo pustiti čisto, kot recimo Narodno in univerzitetno knjižnico, jo preoblikovati in iskati nove momente, in sicer takšne, ki lahko nadgrajujejo domiselno osiromašeno gradbeništvo trgovskih središč, ali pa se zavzeti za objektivno predstavitev pozabljenih arhitekturnih biserov, ki ležijo po naših mestih? Prav v takšnih vprašanjih, ki izhajajo iz Cvetkovičeve fotografije, lahko najdemo niz plasti, ki ta dela postavljajo med najzanimivejša v novejši arhitekturni fotografiji pri nas,” je med drugim zapisal Boris Gorupič.
Evgen Bavčar – Avtoportret
Evgen Bavčar bo na praznovanju francoskega državnega praznika 14. julija prejel francosko državno odlikovanje vitez legije časti tudi za svoje fotografske dosežke. Če že on ne vidi, kaj fotografira, bi pa radi mi. Koliko je po svetu zapisov o njegovih fotografijah pravzaprav nihče ne ve.
Evgen Bavčar – Il buio è uno spazio
Evgen Bavčar – Il buio è uno spazio
Evgen bavčar – Il buio è uno spazio
Evgen Bavčar – Notre Dame
Igor Andjelić je dobitnik mednarodnih nagrad in je prav sedaj odprl svojo galerijo na Trubarjevi.
Igor Andjelić – Twins diptih, Giclée 2005
Igor Andjelić – Casa come me Habana
Igor Andjelić – Mediteran Baldessari
Igor Andjelić – The sea is Blue I, serija 12 fotografij
Goran Bertok je vzbudil pozornost ne le v slovenski, ampak mednarodni javnosti. Njegov in Deana Verzela Sveti križ je vzbudil izjemnen odmev. Potem je prišlo med umetnikoma do nesoglasij, menda glede avtorstva, tako da si je Verzel deset let kasneje sam omislil umetniški projekt Sveti križ 2. Dean Verzel in fotograf Goran Bertok sta bila zaradi tedanjega dejanja kazensko ovadena, vendar sta bila kasneje na sodišču oproščena. Tokrat je z Deanom Verzelom sodeloval pesnik in filozof Andrej Medved, ki je ob gorečem križu povedal svojo pesem. »Križ ni spontanost in svoboda, ampak hierarhija, podrejanje, topost. Zato je znamenje, ki mora pasti. In z njim vsak bog, ki je skamenitev ognja…« pravi Medvedova pesem in dodaja: »Zažig križa in ogenj sta dejavna anarhija, kot uresničena dejavna poezija. In tisti, ki obudi nevarno anarhijo, je vedno tudi njena prva žrtev.«
Jasmina Cibic – Spielraum, give expression to common desires
Jasmina Cibic v galeriji Ganes Pratt leta 2007
Jasmina Cibic je svoje fotografije velikega formata razstavljala že pred kakimi desetimi leti v galeriji Ganes Pratt Primoža Nemca za Equrno in drugod po svetu. Seveda nastopi vprašanje, kaj je z multimedijskimi umetniki, ki niso čisti ali samo fotografi, ampak se ukvarjajo še z videom, filmom, performansom, instalacijami, light box fotografijo…Kovič na to ne odgovarja, saj tega niti ne predstavlja ali problematizira in na razstavi seveda nima. Ali je to zanj “odklon”, ne vem.
Brane Kovič in za njegovim hrbtom galeristka Nina Pirnat – Spahić, foto Marijan Zlobec
Iz njegovega teksta je sicer moč razbrati, da ni čisto za “fotografijo kot samozadostno enklavo, ki ni vznemirljala ostalih umetnostnih področij.”
“V redkih primerih, ko je bilo interference moč prepoznati, pa so eksperimentiranja z njenimi likovnimi učinki obveljala za vzporedno dejavnost slikarjev in grafikov, ki so jih zanimale dodatne (tehnične) možnosti izpostavljanja formalnih in vsebinskih vprašanj, s katerimi so se ukvarjali.”
Fotografija danes ni, v kontekstu zgoraj izrečenega, le vzporedna dejavnost slikarjev in grafikov, kot je bilo očitno bolj nekoč, ampak je del celovite umetniške percepcije sveta in ustvarjanja; kot refleksija moderne osebnosti, občutljive za vse tehnične in tehnološke razvojne spremembe in posledično z vsemi njihovimi ustvarjalnimi potenciali in vizijami, ki se, roko na srce, vendarle ne nanašajo samo na fotografijo, ampak je fotografija en pomemben segment, niti ne vedno prevladujoč.
Poseben problem razstave so kajpada teme ali tematika, torej žanri, ki so ali pa jih ni, so upoštevani ali raje ne oziroma sploh ne. Če nekaj na razstavi dovolim, na primer svetovno fotoreportažo, je takoj odprto vprašanje, kdo je še vrhunski, pa ga na razstavi ni.
Marko Moldic – Z razstave Peti element
Zakaj na primer Branetu Koviču fotograf Marko Modic ne pove nič, predvsem v smislu njegovega mainstreama, ki ga očitno ni in je avtor razvojno nepomemben?
Marko Modic – Z razstave Peti element
Goran Bertok je v hipu postal znan po že omenjenem gorečem križu, potem pa še po več ciklih, zlasti Post mortem in Obiskovalci ter po monografiji Requiem, na Dunaju pa je pritegnil širšo pozornost z razstavo Body and Flesh.
Goran Bertok – Post mortem
Goran Bertok – Obiskovalci, 2004 – 2010
Eva Petrič je prisotna že povsod in se njene razstave vrstijo tako hitro, da jim je nemogoče slediti. Seveda nima samo fotografije, ampak še instalacije, performanse…
Umetniški tandem Eclipse je v Bruslju v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji predstavil svoj projekt Pax slovenica, ki temelji na izvirni fotografiji. Premierno je bil ves projekt predstavljen v galeriji Kapelica leta 2004.
Eclipse – Pax slovenica, 2004
Eclipse – Pax slovenica
Podobno cikel Pornorama 2001, prvi večji dosežek Zajtrk na travi je bil že pred sedemnajstimi 1999, ali že razvpita Marija zavetnica s plaščem leta 2007, zaradi katere sta se morali umetnici zagovarjati najprej pri kriminalistih na ljubljanski policijski upravi v zvezi s kazensko ovadbo, ki jo je zoper tandem vložil Urad vlade RS za verske skupnosti zaradi performansa 11 In emotion we break, ki sta ga umetnici izvedli leto poprej v galeriji Kapelica, z njim pa naj bi žalili verska čustva.
Eclipse – Blood is sweeter than honey, iz cikla Pornorama, 2001
Umetnici sta se na pogovoru sklicevali na svobodo izražanja in odklonili konkretnejše pojasnjevanje svojega dela.
Eclipse – Marija zavetnica s plaščem, foto Marijan Zlobec
Kovič pravzaprav ne razloži, kaj sam pojmuje kot fotografijo, ampak med drugim omenja “odklone, inovacije, alternative in druge produkcijske niše.” Pojem odklon v umetnosti je vedno sumljiv in problematičen, saj ponavadi ravno “odklon” postane klasika. Najboljši umetniki, tu fotografi, še kako ljubijo “odklon”, slabi tradicijo, najslabši pa prepisujejo.
Srdjan Živulović pred s Pulitzerjevo nagrado nagrajeno fotografijo v galeriji Kresija, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec