Gostovanje slavnega ruskega pianista Denisa Macujeva in krstna izvedba nove, razširjene verzije kompozicije Balkanski portreti skladatelja in klarinetista Gorana Bojčevskega še odmevata.
Oba koncerta, prvi z Zagrebško filharmonijo, drugi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, sta bila načrtovana na drugi lokaciji, ne v Slovenski filharmoniji, ki je za tako mogočni kompoziciji (mislim na veliko zasedbo orkestra) Sergeja Rahmaninova premajhna, poleg tega velik del občinstva solista sploh ni videl, zlasti vsi od druge vrste balkona.
Poletno gledališče v Križankah je v popravilu, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je žal sovpadal z dvema dogodkoma; vajami za napovedani dve predstavi Verdijevega Otella, tako da koncerta nista mogla biti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, drugi nepričakovani dogodek pa je onomegočil sicer predvideno lokacijo, to je Poletno gledališče v Križankah. Po državni proslavi za praznik 27. aprila je streha ostala napeta, a je nenadna ohladitev prinesla moker sneg z desetcentimetrsko plastjo, ki se je nabrala na razpeti strehi, ki se ob siceršnji diagonali ni pomikala proti robu, tako kot odteka deževnica, in teža je na koncu platneno sreho raztrgala ter nekaj nosilnin stebrov zvila.
Potrebna je povsem nova streha, drugačnega koncepta, poleg tega so se razkrile še nekatere druge rane Poletnega gledališča, tako da bodo zidarsko posegli še v nekatere druge segmente obnove avditorija in do konca festivala nova streha verjetno ne bo gotova.
Smola je še bila, ker je bila s kongresom zasedena še Unionska dvorana.
Seveda še vedno ostaja odprto vprašanje, kam kak koncert spada; višje kot so zahteve in kvalitete, boljša mora biti ali naj bi bila dvorana.
Klarinetist in skladatelj Goran Bojčevski
Zdaj pa k novemu oziroma pravkar prispelemu pogledu na drugi koncert Denisa Macujeva, ki je bil sicer poslan kot komentar, a je tekst nekako bolj samostojen, da ga lahko damo na novo stran. WordPress to omogoča, kar je ena izmed prednosti spletnih časopisov, spletnih medijev ali blogov.
Marijan Zlobec
Tolkalec Nino Mureškić
Torkov (5.7.2016) koncert simfonikov RTVSLO v Slovenski filharmoniji je izpostavil – in v spomin zapisal – pravzaprav eno samo točko: Gorana Bojčevskega simfonične Balkanske portrete.
Pianist Jaka Pucihar
Bojčevski, ki je tokrat nastopil v vlogi skladatelja in izvajalca, se je kot skladatelj odločil za koncept dvojnih nasprotij, ki prinaša dovolj napetosti in možnosti za pulziranje. Na narativni ravni je preglednemu, skoraj skopemu blagoglasju, na tradicijo srednje Evrope naslonjenemu zvočnemu tkivu postavil nasproti zgoščen, kakofon, v občutni meri iz izročila svoje domovine izhajajoč, poudarjeno ritmični izraz. Na izvedbeni ravni je orkestru postavil nasproti štiri soliste, Tomaža Marčiča na harmoniki,Jako Puciharja na klavirju, Nina Moreškića na tolkalih ter sebe samega v vlogi – ni več novost:briljantnega – klarinetista. Vendar pri tako postavljenih solistih ni šlo za kakšno reprizo tutti-ripieni vzorca, saj so solisti komaj kdaj funkcionirali brez podpore orkestra.
Harmonikar Tomaž Marčič
Razmerja v orkestrskem zvoku so bila smotrna in urejena, le nekajkrat se je ansambel ‘spozabil’, zaradi česar so ti pasusi ostali publiki skriti; tolkalista mimo tega večino časa praktično ni bilo slišati. Ta malenkostni presežek dinamične svobode je pravzaprav edina pripomba k branju dirigenta Bojana Sudžića, ki je orkester dobro pripravil in ga brez omembe vrednih težav prepeljal tudi čez čeri asimetričnih ritmičnih brzic.
Nasploh je bilo mogoče iz izvedbe razbrati, da je skladba izvajalce z dirigentom na čelu nagovorila, tako da so jo izvedli s potrebnim spoštovanjem do teksta kot tudi s primernim energetskim nabojem in osredotočenostjo, tako da so se ji zahvalili s pristnim muziciranjem, publika pa obema, komponistu in izvajalskemu korpusu, z zasluženo toplim sprejemom.
Rahmaninova koncert za klavir in orkester št. 3 s solistom Denisom Macujevim, ki je izpolnil drugi del koncertnega večera, je bil podpisanemu precej manj všeč. Ponesrečeni izvedbi sta botrovala (pre)hiter tempo, ki se je najavljal že pri uvodni uverturi Ruslan in Ljudmila, ter še precej bolj kot pri Balkanskih portretih neukročen orkester.
Denis Macujev
Rezultanta prekratkih izzvenevanj in brezobzirne glasnosti orkestra – kot da bi šlo za koncert za orkester s spremljavo klavirja – je bila slušna izguba dobre tretjine solističnega parta, ocenjeno seveda čez palec.
Poslušali smo eno od tistih izvedb, ko muzik, ki sicer razpolaga z več kot dovolj znanja za izvedbo dela, svoje tehnično znanje (‘hitrost’) uporabi za heteronomne cilje, pri tem pa potlači in pohodi glasbo – in svojo muzikalnost.
Škoda za zamujeno priložnost.”
Lado Planko