Verdijev Otello v ljubljanski operni koprodukciji Opere in baleta SNG in Cankarjevega doma, ki jo je sedaj z eno od sicer dveh napovedovanih predstav prevzel 64. Ljubljana Festival, še vedno zapušča bolj mešane občutke. Pričakovanja z gostovanjem bolj razvpitega kot slavnega argentinskega tenorista Joséja Cure se niso uresničila na tako prepričljivi ravni, da bi lahko govorili o velikem opernem dogodku.
José Cura kot Otello in Martina Zadro kot Desdemona, vse fotografije Festival Ljubljana/Mediaspeed.net
Opera Otello je očitno interpretativno že v preteklosti dosegla svoj zenit in aktualni čas ne ponuja kaj bistveno novega, močnejšega, bolj prepričljivega…Če ni pravih dramskih tenoristov, se jih pa “naredi”. Zakaj želijo biti tenoristi Otello, je vprašanje egocentrizma, da ne rečem nastopaštva, ki je očitno ravno v tenorskih krogih zelo razširjeno.
José Cura in Martina Zadro
José Cura je primer take zaverovanosti vase, da je sleherna beseda dvoma o njegovi svetovni umetnosti, ki je seveda ni nikjer, bolj mrtva črka na papirju. On se ne bo nikoli spremenil in videl sebe z distanco vsega, kar v opernem svetu počne. V tem smislu je skorajda idealen za Ljubljano, ki se rada slepi z nekaterimi zvenečimi imeni, kot da prinašaja glasbeno razodetje, kako se neka vloga v operi interpretira, medtem ko se najboljši pevci uveljavljajo drugod.
Jože Vidic in José Cura
Cura pravzaprav ni pokazal česa takega, da bi lahko takoj rekli, da je šele z njim Otello postal v ljubljanski izvedbi velika operna umetnina. Ni izstopal in niti ni bil najboljši na odru. Cura je zvit pevec, kar je sicer precej nenavadna oznaka; natanko ve, kaj zmore in česa ne, tako da vseh višin ne izpoje (že uvodni Esultate! L’orgoglio musulmano… je razkril, kaj komaj še zmore), v fraziranju je kratek in neizrazit (neprepričljiv končni Niun mi tema…, ko ni nikjer ne duha ne sluha o kakšnem Oh! Gloria! Otello fu.), v posameznih delih bolj momlja ali se zateka v nekakšno nazalnost, s katero bi barvo svojega glasu rad bolj potemnil.
Cura pa je uspešno še pred predstavo odvrgel šemasto “voltairovsko” lasuljo, ki je tako odvratno krasila ljubljanskega Otella pred njim.
Otellova predaja meča poslaniku Beneške republike Lodovicu (La spada a me !)
Njegov glas niti ni bog ve kako prodoren, dramsko izrazit, kaj šele fascinanten, tako kot je bil, če se spomnimo, kakih dvajset let nazaj nastop tržaškega Slovenca Carla Cossutte (Karlo Košuta) na istem odru in v isti vlogi. Pravzaprav je bil še najboljši trenutek v operi njun duet z Desdemono (Già nella notte densa).
Martina Zadro in za njo Nuška Drašček Rojko
Ljubljanska predstava Otella je skoraj ves čas precej dolgočasna, dirigent Jaroslav Kyzlink ni interpret, ampak zgolj voditelj, čigar naloga je pripeljati predstavo do konca. Verdijeve glasbe kot da ne čuti v njeni subtilnosti, diferenciranosti, emotivnih valovanjih, simboliki, motivni izrazitosti, slikanju karakterjev oseb in dramskega dogajanja na kolektivni ravni. Kyzlinkova percepcija opere je zgolj linearna, igranje orkestra v celoti preglasno, tako da so razmerja med orkestrom in pevci na posameznih mestih ne uravnotežena, ampak porušena.
Otellovo davljenje Desdemone
Verdijeva partitura je bistveno bolj prefinjena in zahteva vseskozi natančno in intenzivno muziciranje, še posebej v pianu. V bistvu doseže predstava svoj vrh šele v četrtem dejanju z Desdemonino pesmijo, pravzaprav cantileno o vrbi žalujki (Piangea cantando) in takoj za njo z molitvijo (Ave Maria). Seveda scenograf Walter Schütze ni vedel, da Desdemona poje pred ogledalom, ko se odpravlja k poslednjemu počitku! Ona se preko spomina na svojo mater, ki je imela ubogo služkinjo Barbaro, sooča s svojim navideznim družbenim vzponom, ki pa jo bo ugonobil. Desdemona poje, kako je Barbaro njen moški zapustil, njo pa bo, to seveda le sluti, umoril.
V Otellu imamo dve intuitivni ženski in dva butasta moška!
Jagov monolog
Tu se je izkazala Martina Zadro, tako kot je bila nasploh v predstavi najbolj prepričljiva, čeprav je njen glas že rahlo v zahajanju oziroma bi lahko bila njena kultura in prefinjenost petja še višja.
Desdemonina predsmrtna slutnja
Njena postavitev je režijsko še kar prepričljiva, medtem ko je režiser Manfred Schweigkofler skozi vso predstavo plaval v nejasnih časovnih in prostorskih okvirih, tako da je po njegovem Verdijeva opera pravzaprav okvirna Jagova zgodba, ki jo pripoveduje sebi v čast in slavo nepismenim gledalcem v smislu: poglejte sedaj mojo zgodbo. Se pravi, da je Verdi povsem zgrešil, še bolj pa kajpada veliki Shakespeare. Glavni je več kot očitno patološki Jago.
José Cura in Jože Vidic
Vprašanje pa je, ali mu verjamemo, ali je jagovščina za koga psihološko prepričljiva in ali je vse, kar poje, identiteta normalnega človeka, ali pa konstrukt, če že ne kar fantazmagorija in še bolj patologija. Ta dihotomija med normalnim in nenormalnim se pokaže na primer v kratkem, a tu izrazitem prizoru med Jagom in Emilijo, ko žena v svojem možu (tu bi se vprašal, kako ga je lahko sploh trpela toliko čada ob sebi) takoj začuti zle namere in se potem postavi v bran (Son la tua sposa, non la tua schiava), tako da se bori za svoj robček (Uomo crudel!), medtem ko Jagovi kremplji na silo opravijo svoje. Nuška Drašček Rojko je ta vrhunski zaplet dojela kot prelomno točko v Otellu v smislu: ženske, pazite na svoje robčke. Zato pa se na koncu opere, ko razkrije pred vsemi, kaj se je z robčkom “dogajalo”, v bistvu maščuje za svoj nekdanji poraz in ponižanje pred lastnim možem, ki je ni imel za enakovredno in enakopravno ženo, kaj šele kakšno ljubezen. Emilija skuša na koncu rešiti vrednoto, ki jo je ves čas videla v Desdemoni in njenem ženskem osebnostnem profilu. Emilija rešuje čast vrednot, ki so v drugih opernih likih pokopane, pa naj jih gledamo na vojaški, politični ali osebnostno karakterni ravni.
Ansambelski prizor iz ljubljanskega Otella
Jože Vidic je ponovil svojo vlogo, kot jo je izpričal že januarja; ni bil boljši, prej malo slabši. Njegov Jago je glasovno premehak, karakterno skorajda sluzast in težko koga prepriča (monolog Credo in un Diu crudel), da lahko na odru tako uspešno “gospodari”. Želi biti demoničen, sugestiven (Era la notte), a je v bistvu strahopetnež, ki sicer po uboju žene Emilije, česar Verdi seveda nima, uspešno zbeži, a se, kot rečeno v okvirni zgodbi, spet pokaže na točki, kjer se je predstava začela, medtem ko vrtljivi oder odpelja mrtvega Otella in zadavljeno Desdemono stran.
Jože Vidic kot Jago
Dejan Maksimilijan Vrbančič kot Cassio je v svojem odrskem profilu in še posebej v kostumografiji nekakšen hermafrodit, ki je bil po krivici vojaško povišan, v resnici pa bolj sanjari in fantazira kot življenje živi. Edini konflikt, ki je v spopadu z Montanom slabo režiran, dobi svoj epilog pravzaprav zunaj opere, v informaciji, da Jagov načrtovani zahrbtni umor Cassia ni uspel, ampak je on postal ubijalec Roderiga in ga tu vidimo zajetega ter privedenega uklenjenega.
José Cura
Solidni, a že videni so bili še Matej Vovk kot Roderigo, Sašo Čano kot Lodovico, Zoran Potočan kot Montano in Rok Bavčar kot glasnik.
Zbor je imel boljše trenutke na začetku, še posebej moški del, medtem ko so ženske bile slabše pripravljene in glasovno manj homogene (Željka Ulčnik Remic). Balet je bil bolj “šemast” (Lukas Zuschlag). Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak je tokrat ubral vse prej kot mediteranski svetlobni kolorit.
Scenograf Walter Schütze in kostumografka Mateja Benedetti sta si dovolila marsikaj, o čemer sem že pisal po obeh premierah. Prav tako režiser, ki je na posameznih mestih želel biti pametnejši od dramatika in avtorja drame Otello Shakespearea, libretista in tako rekoč drugega avtorja Arriga Boita ter tretjega, a končnega skladatelja Giuseppeja Verdija. Sklicevanje na to, da pri Shakespeareu Jago zabode Emilijo, je nesmiselno; Verdi je ni. Prav tako je na koncu njegove partiture zapisani zgolj: Jago odide…
Jože Vidic in José Cura
Nekakšna projicirana simbolika ali motivika z “razvijajočimi” se besedami pred posameznimi dejanji je zgolj “literarizirana” podoba ali napoved centralne teme v opernih dejanjih. Gledalec se tega ne zaveda in še manj sprejme kot “napotek” k razumevanju interpretacij.
Aplavz in ovacije ob koncu predstave
Celotno operno dogajanje je lokacijsko zrelativizirano ali abstrahirano. O obmorskem mestu na Cipru ob koncu 15. stoletja ni ne duha ne sluha, pravzaprav ga tu ne pogrešamo, saj živimo v klovnovskem 21.
Na oder sta prišla še režiser Manfred Schweigkofler in dirigent Jaroslav Kyzlink
Marijan Zlobec