64. Ljubljana Festival je že prvi teden “obratovanja” po odprtju dosegel svoje prve vrhunce. Ruski pianist Denis Macujev je v sijajni koncertni formi pokazal, kako se igra klavir v sodobnem svetu, v katerem se javno govori o vsem, razen o lepoti. Največje vprašanje naše civilizacije bi potemtakem lahko bilo, zakaj je človeštvo tako strah lepega. Na to ni znal odgovoriti niti slavni, a žal že pokojni Umberto Eco. Biti sposoben ustvarjanja in darovanja lepega je največ, kar lahko človek doseže.
Denis Macujev na drugem večeru v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri čemer mi lepo ne predstavlja le estetsko lepega, ampak vse pozitivno in dobro, medtem ko se aktualna dogajanja v družbah kažejo kot nekakšen darwinistični “boj za obstanek” živalskih vrst.
Macujev je doma iz Sibirije, iz Irkutska, kjer ima svoj glasbeni festival, v Švici pa svoj sklad za nadarjene pianiste, ki jim želi pomagati na njihovi umetniški poti.
Drugi večer je bil spet v nabito polni Slovenski filharmoniji še boljši; Macujev je bil sprejet z ovacijami že ob prihodu na oder in aplavzi niso ponehali, tako da se je moral še dvakrat prikloniti, predno je sploh začel igrati.
Macujeva je tokat spremljal drugi orkester, Simfoniki RTV Slovenija. Prav tako je bil nov dirigent, in sicer Bojan Sudžić iz Beograda, debitant v Ljubljani in s tem klavirskim koncertom; tako kot prvi dirigent Jesko Sirvend z Zagrebško filharmonijo.
Imeli smo enega pianista, dva orkestra in dva dirigenta. Simfoniki so igrali bolje, bolj intenzivno in bi rekel z eno besedo pogumneje kot Zagrebčani, prav tako je bil interpretativno izrazitejši dirigent Sudžić.
Odločili so se za drugačno zasnovo koncerta, tako da je bil zvezdniški Macujev tokrat postavljen v drugi del koncerta, medtem ko je bila uvodoma zaigrana znamenita uvertura k Glinkovi operi Ruslan in Ljudmila, ki je hkrati zaključna tema te opere, ko glavno melodijo pojejo vsi solisti pa še operni zbor.
Glinka je težek, če vzameš zelo hiter tempo; največ pasti imajo pihalci z nerodnimi vstopi in če ni dirigent zelo vešč, lahko interpretacija zaškripa. Tu je bilo sicer na začetku veliko natančnosti, a v nadaljevanju ni šlo brez napak.
Klarinetist in skladatelj Goran Bojčevski
Noviteta Gorana Bojčevskega Balkanski portreti je bila napovedovana kot veliko delo, ki ga je mladi skladatelj najprej napisal za štiri inštrumentalne soliste ob spremljavi godal, sedaj pa razširil še na simfonični orkester.
Ta princip širjenja se je izkazal kot precej kaotičen, nepregleden, nečlenjen na sedem slik ali portretov, kot jih v tekstu podaja sam skladatelj, tako da poslušalec temu ne more slediti, ker ni jasno, kdaj se nek portret neha in kdaj začne naslednji. Sprehoda po balkanski galeriji portretov ni.
Bojčevski je odličen klarinetist in je še najbolj znal skladbo napisati zase, že za preostale tri soliste v orkestru; pianista Jako Puciharja, harmonikarja Tomaža Marčiča in tolkalca Nina Mureškiča, mu je zmanjkalo idej, tako glede njihove funkcije v celoti kot same vsebinske orientacije in nasploh upravičenosti solističnega položaja.
Bojčevski je uvodoma prišel skozi vrata na oder že med igranjem, tako da se je zdelo, kot da je nekakšen balkanski popotnik, če že ne kar kronist, potem pa se je zaustavil bolj zadaj v orkestru, tako da solističnega položaja v smislu običajnega mesta na odru ni imel.
Bojčevski je želel biti preveč enciklopedičen, hotel je izraziti preveč vsebin, tako rekoč balkansko epiko, za katero bi moral vseeno biti precej krajši in veliko bolj profiliran. Bojčevski kot skladatelj vendarle še premalo zna. Lahko pa se zahvali dirigentu Bojanu Sudžiću, da je dolgo partituro dobro naštudiral.
Goran Bojčevski in Bojan Sudžić
Sprejem občinstva pa je bil vseeno dober, skoraj navdušujoč.
Pri Macujevu o tem navdušenju ni bilo niti najmanjšega dvoma. Žal mi je le, da so obiskovalci v zadnjih vrstah parterja in tako rekoč vsi od druge vrste balkona dalje imeli zelo slab pogled na oder ali pa solista sploh niso videli. Mnogi na balkonu so tako vstali in šli na rob, da so solista vsaj malo videli. Adaptacija SF pred leti je bila opravljena zelo slabo.
Macujev je bil še bolj sproščen kot prvi večer, morda je zapustil vtis, kot da Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova igra še raje, da mu je večji izziv in primernejši njegovi tehnični briljanci in nasploh pianistični moči, pri čemer je najbrž marsikdo pomislil, ali ne bo celo razbil klavirja.
Spet je vzel precej hiter tempo že v prvem stavku in pokazal, da mu je vsak poznoromantični sentimentalizem tuj in odveč. Njegov dialog z Rahmaninovom je bolj kot osamosvojitev mladeniča izpod starševskega vpliva in zakorakanje po samostojni poti. Kot “ubiti očeta”.
Macujev je svetovno etabliran, v zadnjem času, še posebej po številnih posnetkih in intervjujih za televizijsko mrežo Mezzo, ki jo gledajo mnogi slovenski ljubitelji klasične glasbe in jazza, že v zenitu svoje umetniške kariere, ko si je ne le ustvaril lastno podobo in celovito osebnostno pojavnost, ampak hkrati ali posledično prevzel nase funkcijo v promociji svoje države v svetu, še posebej pa njenega dolgega in izjemnega, večnega pianističnega izročila.
Tako se je njegova funkcija promotorja ruske glasbene kulture pokazala še v obeh dodatkih; najprej Etude tableau št. 3 op. 39, imenovana Morje in galeb Sergeja Rahmaninova, potem pa še Peer Gynt, ne slavnega Griega, čeprav je bila pri njem vzeta melodija V dvorani gorskega kralja, ampak v pianistični verziji ruskega skladatelja Grigorija Ginsburga.
Simfoniki RTV Slovenija so pod Sudžićevim suverenim dirigentskim vodstvom igrali intenzivno, v nekaterih trenutkih, zlasti v prvem stavku preglasno in jih celo tako močan pianist, kot je Macujev, ni mogel preglasiti, kar pomeni, da dirigent v dinamični gradaciji ni reagiral v korist zvočnega ravnovesja.
Macujev je pokazal, kako se igrajo kadence; ena sama briljanca in poudarjanje umetniške svobode, kar naj bi bil primarni cilj slehernega ustvarjalca, ne le glasbenika ali skladatelja. Macujev to svobodo diha, ker je očitno sam ali njegov karakter povsem osvobojen slehernih “ovir”.
Denis Macujev nosi v sebi svoj glasbeni svet kot način bivanja. Verjamem, da mu je najmanj tako lepo, kot je bilo nam, ko smo ga poslušali. Sinoči je bil čustveno še močnejši večer; ljudje so takoj vstali, na oder pa so mu mladenke iz parterja prinesle šopke rož. Precej po ruski navadi, kot sem nekoč videl v Moskvi, bi zaključil.
Marijan Zlobec