Prvi nastop Denija Macujeva, slavnega ruskega pianista, na 64. Ljubljana Festivalu je upravičil pričakovanja festivalskega občinstva, ki je do konca in še s stranskimi sedeži ob parterju sinoči napolnilo Slovensko filharmonijo.
Denis Macujev v Slovenski filharmopniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Macujev je svetovni pianist zlasti za del repertoarja, v katerem sam uživa s svojo tehnično briljanco, rekel bi, da je to repertoar od Čajkovskega in Rahmaninova ter Prokofjeva do Šostakoviča, kjer je nedosegljiv ali pa bi mu ob bok lahko stopila le kaka dva, trije pianisti, a bi moral zelo napenjati spomin, kdo bi v resnici to bil.
Macujev je osebnostno močan, fizično in psihično, vse partiture ima v oblasti; zlasti z rusko glasbeno zgodovino se lahko sooča na način njenega seštevanja posdrobnega dogajanja, analize, dialoga, soočenja idej in osebnosti. Nedvomno je doma v celotni ruski zgodovini, ne le kulturni, poleg tega ta repertoar največkrat igra, se z njim umetniško identificira in sodeluje z vsemu najboljšimi orkestri in dirigenti, ki mu to omogočajo, še posebej v Sankt Peterburgu in Moskvi, na gostovanjih pa po vsem svetu.
Če rečem, da je za Denisa Macujeva vse lahko, ali vsaj naredi tak vtis, pa je po drugi strani treba pripomniti, da je v tej lahkosti tudi nekaj prelahkotnosti, s čimer mislim na manj poglobljenosti in sestopanja s piedestala pianistične tehnične oblasti v vode čiste ali še močnejše glasbene emocije. Tu se nekako zaustavi ali blokira njegov čustveni organ. Boji se, da bi v najlepših pasažah drugega klavirskega koncerta Sergeja Rahmaninova postal presentimentalen, da bi upočasnil svoj tempo in se predajal manjkrusko- sibirskemu in bolj evropskemu sladostrastju časa, ki se je na premlomu stotetij, ko je leta 1900 koncert nastal, vendarle izkazal s svojim hedonizmom.
Pri Rahmaninovu pričakuješ opojnost v taki meri, da se naelektri vsa dvorana, kar pa sicer ni bilo daleč, a je še bilo nekaj možnosti za stopnjevanje skupnega glasbenega sobivanja, kar se je najbolj pokazalo v takojšnjih huronskih ovacijah navdušenega občinstva.
Macujev je profil ne klasičnega, ampak bolj modernega pianista, ki se mentalno ne vrača v čas nastajanja klavirskih koncertov omenjenih glavnih ruskih skladateljev, ampak se nekako oddaljuje od zgodovinske patine in namere približevanja svetovom, ki jih več ni. Bolj misli na pianizem jutri, če ga sedanje generacije želijo ohraniti kot pomemben segment klasične glasbe in prepričati ter privabiti vedno nove generacije poslušalcev.
Da pa je Macujev velik glasbenik z izjemno glasbeno senzibilnostjo modernejšega tipa, je pokazal tako v prvem dodatku, Sibeliusovi Etuidi, še bolj pa v svoji jazzovski improvizaciji, kjer spet daje prednost tehnčni briljanci, medtem ko so bili nekdanji jazz pianisti, kot Oscar Peterson, morda tehnično slabši, a so imeli za svojo izpoved večji navdih, da ne rečem sladostrastje. Pianizem kot vrhunec uživaja v samem sebi.
Macujev ima sicer navdih, a je nekako “prehitrega” tipa. Rahmaninov je bil izveden v sorazmerno hitrem tempu, medtem ko bi nek drug pianist, hedonist boj novoromantičnega tipa kot je Macujev, ubral “gracioznejšo” pot, kjer bi se še bolj jgral z vsemi notami in jih interpretiral še bolj mehko, lirično, a še vedno po svoje.
Macujev sicer malo sodeluje z orkestrom; igra zase, orkestzr, ki je bil tu dobra dva metra potisnjen od roba odra in za klavir, je solista spremljal korektno, a ni bilo kakšnih pretiranih ali vznesenih emotivnih valovanj, ki bi želela v določenih momentih stopiti v prvi plan in pokazati, da Rahmaninov ni mislil samo pianistično, ampak še orkestralno skupaj.
Mladi nemški dirigent je kot debitant pri spremljanju koncerta Sergeja Rahmaninova dobro izpeljal koncert; vedel je, kdo je glavni in da je sam v podrejenem položaju, a vedno v napetosti, ki je malenkost popustila le čisto na koncu, ko orkester in solist v dveh tekatih nista bila čisto perfektno skupaj.
Zagrebška filharmonija z dirigentom Jeskom Sirvendom
Jesko Sirvend
Zagrebčani so se morda zavedali, da so na koncertu nekako bolj v drugem planu in da se lahko izkažejo le z interpretacijo Pete simfonije Petra Iljiča Čajkovskega.
Želeli so narediti kar najboljši vtis, a je na posameznih mestih kmalu postajalo jasno, da so v orkestru še šibka mesta, zlasti v pihalih, ker je v celoti ob solističnih vstopih: klarinet, rog, flavta, oboa, fagot bilo premalo samozavesti in s tem lepote ter dinamike tona, ki izpričuje energijo Čajkovskega, četudi so nekatere pasaže napisane v pianu, a je ta zelo intenziven in izpovedno izrazit, kot klarineta na samem začetku Pete simfonije, ki je v celoti napisana briljantno, a jo kot tako v resnici zelo redko slišimo.
Zagrebška filharmonija je na koncu vseeno dočakala ovacije.
Marijan Zlobec