Na Peklenskem dvorišču Križank se je po nastopu Tomaža Domicelja nadaljeval prvi jazzovski večer v okviru 64. Ljubljana Festivala s koncertom basista Tadeja Kampla z njegovim kvartetom in z naslovom večera Življenje je lepo.
Bobnar Marko Djordjevic, basist Tadej Kampl, rapar Matjaž Skaza in saksofonist Igor Lumpert, vse fotografije Marijan Zlobec
Življenje je lepo, v Ljubljani še posebej, zlasti če imaš na isti večer in istočasno še dve odmevni manifestaciji; odprtje že 57. mednarodnega jazz festivala v Cankarjevem domu in odprtje festivala Ana Desetnica na Prešernovem trgu, potem istega občinstva na Peklenskem dvorišču Križank ne more biti, kar se je pri obisku poznalo.
Saksofonist Igor Lumpert
Taka datumska razporeditev, ko prevladujeta kar dve spektaklski prireditvi na dveh lokacijah hkrati, kar je že samo po sebi preveč, in bolj komorna na 64. Ljubljana Festivalu, je za slednjo sila neugodna.
Pogled na večerni poln Prešernov trg na Pajkovki še po koncertu v Peklenskem dvorišču Križank
Tadej Kampl je samozavesten voditelj svojega kvinteta
Tadej Kampl je čakal, da se bo nabralo kaj več ljudi kot kakih petindvajset, a je že tako, da moraš biti profesionalec, kar se je na koncertu poznalo.
Rapar Matjaž Skaza
Tadej Kampl je s svojimi glasbenimi kolegi pripravil avtorski projekt, Life is good, kar je v slovenščini bilo prevedeno kot Življenje je lepo, kar ni čisto natančno, a pomensko ni ravno zgrešeno; če je lepo, je najbrž še dobro.
Jazz pianist Marko Črnčec
Večer je temeljil na avtorskih skladbah, ki jih je Kampl izdal marca lani pri založbi Artomatik, posnel pa pred dvema letoma v New Yorku skupaj z Igorjem Lumpertom, Markom Črncem in Justinom Brownom, v posameznik skladbah pa sta gostovala še Jure Pukl in Lenart Krečič.
Zadnji poklon nastopajočih
Tu je bila zasedba spremenjena; ni bilo treh saksofonistov, kar se je poznalo zlasti v izrecni skladbi The three tenors, ki je napisana za tri saksofoniste, v Križankah pa je bil samo eden, zato je Kampl z odra povedal, da prevzema vlogo ostalih dveh kar sam na basu; kar je malo čudno, bi rekel. Seveda pa je vprašanje, ali bi lahko imeli in tu poslušali še saksofonista Lenarta Krečiča in Jureta Pukla za eno skladbo. Na snemanju za ploščo je nekaj drugega.
Na Peklenskem dvorišču sta uživala še harmonikar Marko Hatlak in njegova žena
Glasba nastopajočih temelji, kot se sami opredeljujejo, na jazzu, funku, afro beatu in drugih glasbenih stilih. Tu so bili boljši v baladah in bluesih, nečem, kar je bolj emotivno, slastno, glasbeno uživaško, ne brez nekega modernega romantičnega esprija, če spomnim na naslov prve skladbe Seven romantic girls.
Na koncert sta prišla pianist Zoran Škrinjar in glasbeni snemalec Aleksander Govekar
Tadej Kampl ima raje kolektivno igro kot jazzovsko metodo posameznih dolgih solov vseh članov ansambla; a je vendarle dal nekaj možnosti zlasti pianistku Črnčecu, ki je kot jazzovski improvizator dober, inventiven in na koncertnem klavirju prihaja inštrument do izraza. Drugi solist, ki se je lahko polno izrazil, je bil saksofonist Igor Lumpert, a bi rad slišal še oba omenjena, da bi nadgradila in razširila zvočni vtis, kot so ga doživljali Newyorčani (bi pomislil, kaj je bilo natančno, pa ne vem).
Več sem pričakoval od raparja Matjaža Skaze, tako vsebinsko izrazno kot vokalno, se pravi glede same kvalitete glasu, ki je precej neizrazit. Bobnar Marko Djordjevic je bil bolj v ozadju; fizično in glasbeno; prirejen in dopolnjevalen. Tadej Kampl je glavni in avtorsko najbolj avtobiografski (Tina’s Place, Blues 4 Igor Bezget).
Kitarista in avtorja Igorja Bezgeta je posebej omenil kot vzornika.
Ugotavljam, da gredo prve prireditve 64. Ljubljana Festivala v smeri Življenje je lepo.
Marijan Zlobec