Koliko resnic je natrosil Tomaž Domicelj na svojem sinočnjem koncertu na 64. Ljubljana Festivalu, bi bil predmet bolj socioloških in kulturoloških raziskav, analiz in ponovnega poslušanja vsega, kar je med koncertom izrekel, medtem ko je bil njegov glasbeni partner na odru violinist in kitarist Saša Olenjuk, kot ste že uganili, ves čas lepo tiho. Si predstavljate, da bi začel še on govoriti? Za dva govorca z odra tam ni prostora, torej je glasba edina pot do dialoga.
Tomaž Domicelj na Peklenskem dvorišču Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Pravzaprav se mi zdi, kot da se Tomaž Domicelj vse bolj zaveda, da njegove poslušalce bolj zanima, kaj bo povedal, kot kaj bo igral, saj njegov opus iz zadnjih dobrih petdeset let ustvarjanja že poznajo, vsaj oni zvesti poslušalci, ki so napolnili Peklensko dvorišče. Zato ni bil toliko presenečenje on, kot vsestranski, inspirativni, improvizatorski in soustvarjalni Olenjuk, ki je bil po Domiceljevih besedah “najprej Ukrajinc, potem nekaj časa Bosanc, pa Slovenc in na koncu Štajerc in Mariborčan, kjer je koncertni mojster v opernem orkestru,” kar je pravzaprav za Domicelja velika čast, namreč da igra koncertni mojster kot prvi glasbenik Maribora z njim kot spremljevalec. To drži.
Domicelj se je na začetku koncerta vprašal, ali bo letošnji njegov koncert boljši od lanskega, ki je bil vrhunski. Odgovor bi bil, da je bil sinočnji prav tako dober ali enak, morda bi dobil kakšno točko več v njegovi solo kitari (brez petja in govorjenja) in v duetu ali v dialogu še bolj dveh kitar kot kitare in violine, čeprav je violinist Olenjuk želel biti sprotni improvizator.
Saša Olenjuk s kitaro
Tomaž Domicelj je že moral povedati, kaj vse je počel od lani; bil je v toplih krajih, kjer ga je navduševal triatlon s 1800 udeleženci (na Kanarskih otokih) in v ZDA. Pravzaprav je Tomaž reporter ali reportažnik; na primer o izstopu Velike Britanije iz EU je mimogrede navrgel nekaj iskric, kot jih ne najdemo v medijih. Šele iz njegovih ust sem na primer slišal, da se je sodnik nogometne tekme med Anglijo in Islandijo na koncu tekme, po porazu Angležev, pokrižal; običajno se, če že, na začetku…Ni pa si upal izgovoriti, da bo Združeno kraljestvo z izstopom iz EU razpadlo. (To bo predmet tretjega nastopa na Peklenskem dvorišču).
Sodobne zabavnoglasbene scene ni ravno kritiziral. Verjetno je pozabil, da je še aktivna, bolj je bila v ospredju, vsaj terminsko, “goveja glasba”. Po njegovem je blues v Ameriki kot polka in valček pri nas: goveja glasba. Pojem je nastal, vsaj po njegovem, ker so ljudje to glasbo poslušali pri nedeljskih družinskih kosilih, kjer so jedli govejo župco in se je glasbenokarakterni termin hitro prijel. In ne pomeni nič slabega.
Njegov življenjski nazor, ki je hkrati še umetniški in se kaže v besedilih večine njegovih pesmi, ni v tem, da je treba jesti travo, ker je edina naravna, ampak v stavku: “Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo…”
Problem identitete je glavni problem ljudi; kako si to identiteto izboriti, na vseh ravneh, pri ustvarjalcih pa absolutno? Tu bi rekel, da je bil pri Domicelju nastavek te identitete že v študentskih letih generacije 1948, torej onih, ki so pri pariški študentski revoluciji leta 1968 imeli najboljših dvajset let. Čudno, da se tega ni spomnil. Dobro, on je bil raje v Londonu, kjer proti še vedno isti kraljici kot vlada danes študenti niso protestirali, ali pa so, ne vem natančno.
Saša Olenjuk vesel po koncertu
Tomaž Domicelj je pri svoji starosti, če lahko tako rečem, še vedno dober pevec s čistim glasom, pravim ognjem v očeh, ustih, na obrazu , v rokah. Stil je človek ali obratno. Tu ni odstopanj.
Če mu je mama nekoč rekla, da on ni popularen, ampak razvpit, je bil sin Tomaž počaščen:”A veš, koliko dlje to traja!?”
“Ko smo bili mladi, smo mislili, da se da s pesmimi kaj narediti,” smo slišali; tako rekoč da spremeniti svet, potem pa je nadaljeval: “Poglejte, koliko dobrih pesmi imajo Britanci!”, pa jim nič ne pomaga, da ne bi šli na slabše, se je glasil neizgovorjeni refren.
Ni pa bilo ves večer jasno, ali ima Tomaž Domicelj raje VB ali ZDA. Izvedeli pa smo, da je nastopil nič manj kot v Albaniji, in to v Tirani na televiziji. Kot vidite iz tega poročila, je pravzaprav več govoril kot igral.
Že ve, da je prednost dolge kariere v tem, da lastne (ali tuje) komade lahko recikliraš. Najbolj zanimiva “reciklaža” je bila sprememba spola:”Bil je tako prikupno zmeden, da sem takoj vzljubil ga!” Ampak to ni čisto Domicelj, mar ne; sicer je omenil Ireno Kohont.
Pa da bi morali imeti povsod po tri stranišča: M., Ž. in LGBŽTRV ali nekaj takega, potem pa bi se posameznik odločil, katero je zanj, je dal idejo.
Zdaj pa moran nehati, sicer bom tako dolg kot Tomaž Domicelj!
Sem pa ravnokar slišal na prvem programu Radia Slovenija oglas in povabilo, naj občinstvo nikar ne zamudi večera Tomaža Domicelja v Križankah.
V vojski, ki je za Tomaža Domicelja še vedno travma, bi temu rekli “kasno paljenje.”
Marijan Zlobec