64. Ljubljana Festival se je srečno začel in dež ni napolnil Kongresnega trga, kot je kazalo še nekaj ur pred napovedanim začetkom festivala. Lani je sicer kratko deževalo med koncertom, letos prej, so pa bila mnoga leta, ko dežja ni bilo in je bilo hkrati precej topleje. A tako je konec junija vsako leto v Ljubljani, kjer se zelo hitro mešajo različni zračni tokovi, ki lahko zelo hitro povzročijo nevihte.
Nastopajoča solista z opernimi arijami, vse fotografije Festival Ljubljana
Ljubljanskega župana Zorana Jankovića na odprtju 64. Ljubljana Festivala ni bilo, ga je pa uspešno nadomestil z aplavzi sicer bolj mirni predsednik Borut Pahor s svojo spremljevalko. Zakaj ni bilo župana, nismo slišali ne iz ust Darka Brleka v svojem nagovoru z odra in še manj po protokolu sicer županu bližnjem podžupanu Alešu Čerinu.
Ognjemet z Ljubljanskega gradu
Ljubljanski župan Zoran Janković je, kot sem izvedel šele danes, odpotoval na povabilo pariške županje v Pariz na neko zelo pomembno mednarodno srečanje ali konferenco, ki je nikakor ni mogel spregledati. Žal tega protokolarnega dejstva udeleženici koncerta niso slišali, še manj pojasnila ali opravičila s poslanimi pariškimi pozdravi. Očitno ima Ljubljana preveč podžupanov in podžupanj.
Dirigent Francesco Ivan Ciampa
Festival je imel pravzaprav srečo, da se je povabilu na odprtje 64. Ljubljana Festivala najprej odzvala Zagrebška filharmonija, ob njej pa še dva vrhunska operna pevca; bolj znani basbaritonist Erwin Schrott in pri nas še neznana, mlada argentinska sopranistka Jaquelina Livieri iz Buenos Airesa. Bolj presenetljivo je bilo morda na koncu, ko ona za dodatek ni zapela nobene popularne južnoameriške pesmi v njihovih značilnih melosih in ritmih, ampak si je raje izbrala čisto operno arijo Laurette O mio babbino caro iz Puccinijeve opere Gianni Schicchi, potem pa na koncu še duet s plesom iz Leharjeve Vesele vdove skupaj s Schrottom.
On je bil veliko večji “komedijant”, če s tem namigujem na povabilo občinstvu, naj med njegovim petjem še samo prepeva na hitro naučeni refren in potem še z Rojotangom.
Oba pevca sta bila odlična, morda on bolj samozavesten, bolj odrsko razgiban, bolj sugestiven in vseobvladujoč, ona bolj čisto koncertna, z delnimi bolj izraznimi, ne pa še dramskimi gestami šele v zadnjem delu svojega nastopa. Prav je, da je slavnejši Schrott povabil mednarodno manj znano pevko. Veliko je pevcev in pevk, ki nimajo zvenečega imena, a so prav tako odlični.
Erwin Schrott je pravzaprav najbolj navdušil že s prvo kataloško arijo Leporella iz Don Giovannija, ki jo je “dopolnil” z neko revijo, iz katere je potem prepričljivo “citiral” gospodarjevo pokvarjenost in hkrati osebno nevoščljivost spričo lastne tozadevne nedosegljivosti. Tu je Mozart, kot sicer ničkolikokrat, zelo hudoben. Donna Elvira mora trpeti, ko vse to posluša, tako kot negotova Donna Anna, pa še na hitro osvojena Zerlina, a ne s strani Leporella kot razprodajalca gospodarjevih intimnih skrivnosti. Ob tako mojstrski in na sinočnjem večeru Schrottovi vrhunsko interpretirani ariji bi težko pomislil, da je prav Leporello ostal brez žensk, čeprav so bile njegove številke verjetno bolj v okviru normale.
Erwin Schrott
Schrott je potem vzdrževal igralsko napetost in izpovedno širino s samohvalnostjo Dulcamare v Ljubezenskem napoju, ko mu ni manjkala na odru pletenka njegove “medicine”. Potem je postajal bolj umirjen in resnejši (Verdi, Gounod); tu je razkril strožje in globlje razumevanje in podoživljanje opernih likov, pri čemer mu dobro služi njegov basbariton, ki zmore tako basovske nižine kot vsaj v teh arijah slišane višine. Barvo svojega glasu rahlo prilagaja karakterju osebe; tako je bil Mefisto precej nazalen, grotesken, redkeje slišani Giovanni da Procida pa uporniško baladni. Duet iz Don Giovannija, tokrat kot Don Giovanni sam in seveda naivna Zerlina, ki ji obljublja poroko, se je zdela prava zaključna poanta za oba solista.
Jaquelina Livieri
Sopranistka Jaquelina Livieri je bila v celoti za svoj nastop dobro pripravljena; v mednarodnem kontekstu med množico sopranistk še išče svoj položaj in upajmo, da ga bo svojim sposobnostim primerno kmalu našla. Njen glas je nežen, a zna razkriti dramatično moč, ko poudarja vsebino petega. Na posamaznih mestih rahlo popusti ali v kakem taktu tehnično še ni briljantna, a je hkrati ponudila bogat diapazon ženskih opernih likov, kot je začela že z Donno Anno, ki prav gotovo ne spada med lažje arije, nasprotno, v tej ženski je že ves pretres življenja na čustveni ravni.
Če je bila tema opernega večera ljubezen, je bila prav gotovo na njeni strani; moški pravzaprav ni ravno ljubil, morda edino sebe in svojo veličino. Kar pa Erwinu Schrottu ni ravno tuje, bi se smelo celo dodati nekako v oklepajo, a še vedno bolj podčrtano.
Ona je imela še tri zelo težke arije: Adine (Donizetti Ljubezenski napoj), Filine (Thomas Mignon) in Magde (Puccini Lastovka). Glasovno veliko daje, manj širi izraz in izraža samozavestnost v identiteti lika s celovitostjo svoje odrske pojavnosti. Še dva, tri nastope, pa bo njeno zlitje vsebine petega in osebnostne veličine interpretke še večje in naravnejše.
Združen festivalski orkester, bi že lahko rekli, sestavljen iz članov Slovenske filharmonije in Zagrebške filharmonije je na prvi pogled zasedbe dajal prednost slovenskim glasbenikom, več je bilo zlasti godalcev, medtem ko so bili pihalci in trobilci še vedno prenizko na odru, tako rekoč nevidni, a bi jih lahko dvignili na bolj zborovski položaj, saj pevcev (pri Donizettiju bi sicer moral zbor biti) ni bilo.
Mladi dirigent Francesco Ivan Ciampa je bil odlično pripravljen in je tako rekoč rojen za opernega dirigenta; upajmo, da bo naredil veliko kariero in nas še kdaj obiskal. Je sugestiven, dojema in čuti operno snov ali vsebino, valovanje melodij v njihovi izrazni bogatosti. Diha z opero kot večno glasbeno zvrstjo.
Orkester se je odlikoval v vseh svojih uverturah oziroma medigrah; že Rossinijeva uvertura Viljem Tell s solom violončelista Andreja Petrača in potem trobente Francija Kosma je pokazala dobro pripravljenost na zahteven programski večer. Orkester ni popustil niti kasneje v Bellinijevi Normi, uverturi k Verdijevim Sicilijanskim večernicam ali Intermezzu iz Puccininjeve Manon Lescaut. Izkazali so se še nekateri glasbeniki, kot flavtist Matej Grahek, oboist Matej Šarc, fagotist Paolo Calligaris, klarinetista Massimiliano Miani in Dušan Sodja, Melina Todorovska na angleškem rogu, Urška Križnik Zupan na harfi ali Alexandra Verbitskaya pri klavirju oziroma tu pianinu. Koncertni mojster je bil Miran Kolbl v dobri formi sicer redkeje izvajanega opernega programa.
Ozvočenje je bilo solidno, video prenos na velike zaslone je dopolnjevalo tisto, česar se ni videlo na odru bolj od daleč. Aplavzi so bili sprva še precej zadržani, ovacije so se pojavljale bolj v drugi polovici večera in posamezno, a se je vzdušje stopnjevalo do stoječih ovacij na koncu, še posebej po kar štirih dodatkih.
Erwin Schrott je občinstvu voščil za srebrni jubilej samostojnosti Slovenije ter vsem zaželel lepo poletje.
Marijan Zlobec