64. Ljubljana festival se bo po otvoritvenem koncertu že jutri zvečer ob 21.30 nadaljeval z avtorskim glasbenim večerom Tomaža Domicelja na Peklenskem dvorišču v Križankah. Domicelj je bil že lani tako prepričlnjiv, da si je očitno takoj zaslužil še en večer, tokrat v novi glasbeni spremljavi violinista Saše Olenjuka in z novim programom, prav tako bo nov njegov komentar, saj ni navada, da Domicelj govori dvakrat isto, če posebej, če ima v avditoriju večinoma njemu znane ljudi, prijatelje in ljubitelje.
Tomaž Domicelj, vse fotografije Marijan Zlobec
Tomaž Domicelj se je morda naveličal raznih festivalov s svojimi pravili in načini delovanja, pa vsebinami, organizacijami, ustanovami, vedno istimi nastopajočimi… Raje je sam; več lahko da od sebe ali iz sebe in ima ves večer zase in za svoje goste.
Pri Domicelju nikoli ne veš, ali hitreje misli ali govori
Ta princip glasbenega nastopanja se je lepo obnesel in upati je, da bo tako še jutri. Svoj koncert je naslovil s Čista akustika.
Po lanskem izjemno uspelem avtorskem večeru ob 50-letnici delovanja se kantavtor, skladatelj, pesnik, pisec in prevajalec vrača na isto prizorišče, le da je vreme manj zanesljivo, a je rezervna lokacija Viteška dvorana Križank. Njegov letošnji gost Saša Olenjuk ni samo izkušen violinist, ampak tudi vešč kitarist in glasbenik, ki se rad podaja v etno, jazz, gypsy swing, rock in še marsikatere glasbene vode. Z Domiceljem je pred več kot dvajsetimi leti sodeloval pri snemanju albuma Bivše in Bodoče in tokrat bosta s te plošče predstavila prevod Cohenove Dance Me To The End Of Love (Vzemi me na kraj sveta) ter Želim si starih pravljic.
Tomaž Domicelj v sekundi resnosti
Poleg omenjene izjeme Domicelj pripravlja avtorski večer z improviziranjem, kot ga bo navdahnilo trenutno vzdušje. Spontanega muziciranja sta se Olenjuk in Domicelj lotila že velikokrat – na najrazličnejših krajih in ob neverjetnih urah, zato se na Peklenskem dvorišču obeta »glasbeni ognjemet dveh hudih prekaljencev«, kot napoveduje legendarni Domicelj, ki dodaja še misel: »Večina tistih, ki smo tlakovali dokaj alternativno ustvarjalno pot, je imela eno samo religijo – glasbo. Lepo bi bilo, če bi bilo še zdaj tako.«
Tomaž Domicelj ima kaj povedati, tako kot glasbenik kot verbalno. Oboje je odvisno od navdiha in okolja ter glasbe, ki jo okvirno v celoti pripravlja za večer ali svoj koncert. Skrivnost pa je, koliko kitar bo prinesel s sabo, morda pet ali šest, manj najbrž ne.
Tomaž Domicelj lani na Peklenskem dvorišču
V Ljubljano menda prihaja iz New Yorka, še poprej pa s Kanarskih otokov, vmes pa je bil v Ribnici oziroma na domačiji družine Škrabec v Hrovači.
Tomaž Domicelj in Bernarda Žarn na Škrabčevi domačiji v Hrovači
Verjetno je že čas, da napiše avtobiografijo, sicer bo marsikaj pozabil in bi bilo škoda.
Marijan Zlobec