Zadnja premiera v milanski Scali, Straussov Kavalir z rožo, je bila napovedovana kot koprodukcijska predstava s Salzburškim poletnim festivalom leta 2014. Resnica je malo drugačna. Tedanji salzburški intendant Alexander Pereira je samemu sebi kot novemu intendantu Scale prodal več opernih predstav, ki jih je občinstvo v Salzburgu že videlo in niso bile zasnovane koprodukcijsko.
Prizor iz prvega dejanja Kavalirja z rožo v Scali, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Taka je bila premiera Straussove mojstrovine, ki pa se zdi, kot da je Milano s svojo operno publiko ni sprejel ravno z navdušenjem. Seveda so Milančani vedeli za vse peripetije in polemike, saj jih je bil tisk poln. Scala tako ni bila niti polna, niti niso bili aplavzi bog ve kako glasni in dolgi, čeprav je predstavo dirigiral slavni osemdesetletnik Zubin Mehta.
Kavalir z rožo prinese Sofiji znamenje snubitve
O salzburški predstavi leta 2014 sem obširno pisal, češ da je bil Straussov Kavalir z rožo pravi programski izbor ob skladateljevi stopetdeseti obletnici rojstva. Po zelo dolgem času je v Straussovi operi kot režiser gostoval sicer slavni wagnerjanski mojster režiser Harry Kupfer
Maršalica in baron Ochs dve plati iste medalje
“Za Kupferja je še kako pomembna osnovna Straussova in Hoffmannsthalova (dramatik, libretist) linija, to je v bistvu prva, čeprav drugače prikazana; odnos ostarele Maršalice do bistveno mlajšega ljubimca Oktavijana. Česar baron Ochs ne bi smel, si sme privoščiti Maršalica, bi se lahko vprašali. Spet smo pri dunajski dvojni morali!? In občinstvo tega niti ne opazi. Strauss je to domnevno nesprejemljivo starostno razliko in neprimernost »partnerja« mojstrsko »pretovoril« na moška pleča, ženska pa lahko v svojih sobanah z mladeničem v resnici, ne samo »poizkusno«, počne kar ji paše, dokler mu milostno ne dovoli (dá privoljenje) za srečo s sebi primernejšo Sofijo! Strauss je bil tu v bistvu ena velika baraba; za ženske najde obvladljivo, tolerantno, pozitivno, moralno vzorno, premišljeno, skoraj modro odrešilno potezo; Maršalica do zadnjega hipa še ne ve, kaj bi, se pravi, da se zavestno zelo težko loči od mladega ljubimca, ki ga je na začetku opere še skrivala in šemila v sobarico, medtem ko je baron Ochs emblematičen pokvarjenec, lažnivec, slepar, nastopač, bahač, oblastniški, nevzgojeni in nespodobni bonvivant…Skratka vse, kar se da o nekom izmisliti med slabim in najslabšim. A sta tako Maršalica kot Ochs dve plati iste medalje, oba sta bratranca in iste krvi, torej naj ga še »pokata« enako, bi se smelo skoraj reči ali ugotoviti. In Kupfer na koncu pokaže, kot da je Maršalica skoraj vojaški maršal! ”
Oktavijan in Maršalica v Kavalirju z rožo
“Kupfer je imel v drugem dejanju spričo velikosti odra enkratno priložnost uvodnega prizora prihoda kavalirja z rožo, Oktavijana, k baronu Ochsu, a naleti na Sofijo in se na razdaljo dvajset in še več metrov hipoma zaljubi! Tako oddaljene ljubezni na prvu pogled svet prav gotovo ne pozna, a tu smo jo občutili tudi mi v dvorani, ker je Straussova glasba genijalna!
Strauss zna neko usodno dogajanje in drobno, igralsko neizrazito dejanje najprej retardirati do popolnega ravnovesja med orkestrskim zvokom in začetkom pevskega solističnega nastopanja. Ko doseže umiritev in skladje, se začne glasovno – zvočna nirvana s počasnim intenzivnim razvojem in razpletom čustvenega razmerja do logičnega razpleta – tercet (Maršalica, Oktavija, Sofija) in duet (Oktavija, Sofija) na koncu opere, ob katerem si občinstvo v dvorani ne upa niti dihati, lahko pa potoči kakšno solzico! Čar odlične predstave je v tem, da je v tako veliki dvorani v intenzivnem pianu in pianissimu vse slišno!”
Kavalir z rožo s Krasimiro Stojanovo kot Maršalico v Scali
Milanska predstava je bila na ožjem odru kot je v salzburški veliki festivalski dvorani, a so scenografijo dobro adaptirali.
Kavalir z rožo s tremi ženskami
Med pevci je bila najboljša izkušena bolgarska sopranistka Krasimira Stojanova kot Maršalica. Že v Salzburgu je “glasovno izoblikovala zahtevno vlogo celovito, v fraziranju ima raje dolge linije, tako da se besedna izpoved ujema z glasovno, najbolj v trenutkih osamljene avtorefleksije, ko se melodija ujema z mislijo o sebi in svoji (končni) usodi. Stojanova je samozavestna in veliki oder obvladuje brez naporov.” Tu bi glede na milanske razmere težko kaj dodal, razen da je v ponavljanju te vloge vztrajno dobra, še bolj poglobljena in v nekem trenutku proti koncu skorajda filozofinja, ker se umakne mlademu paru na način slovesa od sveta oziroma emotivno- erotičnega življenja, ki se ji je dokončno izmuznilo iz rok. Strauss je zagovornik dolgega erotičnega življenja, najraje v kombinacijah z mladimi partnerji ali partnericami, kar življenje poživi in podaljša.
Prihod barona Ochsa v Kavalirju z rožo
“Podobno samozavestna je bila francoska mezzosopranistka Sophie Koch kot Oktavijan; ženska v podobi moškega, nekakšen lezbični par z Maršalico, bi skoraj lahko rekli (spet dunajska dvojna morala). In spet Oktavijan kot sobarica v paru z baronom Ochsom na večerji. Oktavijan ima nekako tri karakterje; mladeniškega, junaškega in ljubezensko prebujenega, karikiranega in preoblikovanega do spakovanja in pačenja. Vrhunec je v načrtovanem poslanstvu s srebrno rožo kot nekaj, kar se zelo hitro razvije od konca pri Maršalici do začetka »pri Sofiji«. Koch je bila v vseh oblikah odlična,” sem zapisal po salzburški predstavi Kavalirja z rožo. V Scali je spet nastopila Sophie Koch in ponovno kot partnerica Stojanove, kar je bila še najboljša možnost za to kupljeno predstavo. Koch je ohranila vrhunsko raven svoje interpretacije, le da so bile nekatere razdalje v Scali manjše, a očitno pogled deluje (obakrat) tudi na daljavo, tako kot čustva.
Nova pa je bila v milanski predstavi Sofija v interpretaciji sopranistke Christiane Karg. Močna v trikotniku, razvijajoča se v kontekstu vsebine, simpatična v odkrivanju in slutenju nečesa, kar se sicer ne bi smelo dogajati in zgoditi, a gre usoda svojo pot. Glasovno je bila enakovredna Maršalici in Oktavijanu ter je tako sooblikovala sklepni del opere s tercetom in duetom.
“Precej nestandardni je bil basist Günther Groissböck kot baron Ochs. Odličen basist, ki mora prevzeti neko pozo, ki je navzven lažniva, navznoter pa precej šibkejša, da ne rečem strahopetna. Ochs je tisti predstavnik dunajske oligarhije, ki je ob prvi nevarnosti varovalno spreminjala barve, vedenje in vse, kar ji je pomagalo ohraniti družbeni položaj. Ne loči med ničemer drugačnim, kar ni v njej sami; je svet zase in »v imenu« vseh. Strauss ta izgubljeni družbeni kompas nekako izpostavi in ga odkrije v zadnjem delu prizora v gostilni, s policijskim komisarjem, razkritimi ozadji, Faninalovimi dolgovi…Potem pa se ta vidik hipoma umakne in dá prednost ljubezenskim čustvom. Ochs dočaka razkritje na načen, ki pa vendarle ni tako tragičen, kot se zdi v nekaj trenutkih odrskega dogajanja,” sem zapisal v Salzburgu. V Milanu je nastopil z novimi izkušnjami in preizkušnjami, še bolj ošaben in bolj nasilen, da ne rečem primitiven. Bolj se je izkazala njegova igra na vseh možnih ravneh, kar pomeni, da je njegova prava identiteta enaka ničli.
Prav tako kot v Salzburgu je bil tudi v Scali odličen še baritonist Adrian Eröd kot Faninal, poplemeniten meščan in oče neveste Sofije (ki jo »prodaja« baronu Ochsu spričo velikih osebnih dolgov)…
Naj omenim še odličnega hrvaškega lirskega tenorista Krešimirja Špicerja kot intriganta Valzacchija.
Tako vidimo, da Pereira ni kupil le predstave z režiserjem Kupferjem in scenografom Hansom Schavernochom, oblikovalcem luči Jürgenom Hoffmannom, videodizajnom Thomasa Reimerja ter kostumografijo Yana Taxa, ampak še s pevci.
Kavalir z rožo v dunajskem Praterju
Medtem ko so opero v Salzburgu izvajali Dunajski filharmoniki pod dirigentskim vodstvom Franza Welserja – Mösta v najboljši festivalski formi, orkester Scale za Straussa ni ravno briljanten, tako kot ne za Wagnerja. Težko vzdrži triurno koncentracijo ali predstavo, ki traja od sedmih skoraj do polnoči; podobno milansko občinstvo. Od tod padec koncentracije na obeh straneh; na odru in v avditoriju.
Baron Ochs
Zubin Mehta se je zelo trudil, da bi to njemu do podrobnosti znano opero vzdržal v vrhunski koncentraciji in jo interpretacijsko izdelal do vseh podrobnosti. Ni bil ravno zadovoljen, še manj, ko je opazil, da skupnih prizadevanj občinstvo ni niti opazilo in še manj nagradilo. Dvakrat je komaj še prišel pred zaveso, tretjič ni več hotel in so mu pevci držali odprto zaveso, tako da je vse skupaj izpadlo kot kakšno vedenje “kmečke neveste”, ki se dolgo obira, predno bo rekla da.
Zubin Mehta s solisti v milanski Scali, foto Marijan Zlobec
Mnogi dirigenti v Scali so pričakali boljši sprejem kot svetovno znani Zubin Mehta. Tega si ni zaslužil, še posebej, ker je prišel v Milano v sklopu praznovanj svoje osemdesetletnice. Najbrž pa vsega vajeni in še bolj razvajeni Milančani tega sploh niso opazili in jim mora to povedati nekdo od drugod.
Marijan Zlobec