Zelo veliko prijateljev, znancev, sodelavcev in ljubiteljev fotografije je prišlo sinoči na odprtje pregledne razstave fotografij znanega slovenskega fotografa, fotoreporterja in urednika fotografije Jožeta Suhadolnika v galerijo Vžigalica na Trgu francoske revolucije. Izstopata dve ugotovitvi: Jože Suhadolnik ljubi črno – belo fotografijo in je tematsko zelo širok, vsekakor širši, kot se je morda mislilo ali poznalo ves njegov dosedanji opus.
Jože Suhadolnik si je končno malo oddahnil, vse fotografije Marijan Zlobec
Jože Suhadolnik je neke vrste umetnik “picajzelj”. To se na primer vidi v njegovih portretih znanih ljudi, ko se zlepa ne zadovolji s povprečjem, ampak išče in išče neko točko trenutka, pogleda, razpoloženja, identitete, bistva, skratka v vsakem želi najti tisto bistveno, kar bi predstavljalo človekovo pozitivno osebnostno plat. To še pridobi na vrednosti, ko portretiranec (prehitro) umre.
Panorama portretov bi bila lahko še večja
Res pa je, da to niso potem več fotoreporterski portreti z dogodka, ampak že studijski, za katere je potrebna večja priprava, reflektorji, poziranje, ne pa ukraden trenutek ali celo “zaseda”. Škoda pa je, da ni pokazal nobene portretne sekvence kot serijo npr. 12 ali še več slik enega človeka.
Jože Suhadolnik je pil le vodo
Potreba po portretih zlasti v tiskanih medijih je vedno velika, žal le ob posebnih priložnostih, ko na primer nekdo dobi kakšno pomembno nagrado, ali, še rajši, ko umre, ne pokaže pa se toliko kot neka kontinuiteta spremljanja znanih javnih ljudi ali osebnosti, pa tudi ne kot neka fotografska panorama, saj za slike nikoli ni dovolj prostora.
Portreti so imeli takoj množico opazovalcev
Jože Suhadolnik je vedel, da je Slavoj Žižek bolj mrk
Jože Suhadolnik tu ni izbral portretov tujcev oziroma osebnosti z mednarodnega prizorišča, še posebej ne političnega.
Jože Suhadolnik je portretiral Mileno Zupančič in Poldeta Bibiča
Jože Suhadolnik z Bojanom Adamičem in njegovim fotoaparatom
Jože Suhadolnik je napravil portret arhitekta in oblikovalca Nika Kralja
Jože Suhadolnik je portretiral arhitekta Vojteha Ravnikarja
Jože Suhadolnik je spoznal duhovno globino nadškofa Alojzija Šuštarja
Jože Suhadolnik je moral biti potrpežljiv z vsemi, ki so mu čestitali
Majda Širca in kipar Jakov Brdar sta debatirala o helenizmu
Obiskovalci razstave zlepa niso odšli, saj je bila topla poletna noč
Galerija Vžigalica je bila napolnjena s fotografijami in ljudmi
Jože Suhadolnik je svoji pregledni fotografski razstavi dal naslov Fotozgodbe 35, pri čemer je v številki 35 bolj poudarek na številu let, ko se profesionalno ukvarja s fotografijo oziroma fotografiranjem, kot pa da bi šlo za 35 fotozgodb na razstavi.
Nekatere teme ali prizorišča fotografiranja s Suhadolnikove razstave bo treba še premisliti in podrobneje pogledati bolj v miru.
Jože se je celo malenkost nasmehnil
Zlasti še njegove fotoeseje ali cikle, kot so Istanbul, Černobil, Armenija, Jutra v Rusiji, Zatolminski sirarji, Eritreja, Cirkus, Punk, Mehika, Rawnsk pust, Begunci, CUDV, Trbovlje in Auslanderji.
Vedno je tu vprašanje, ali je bolje predstaviti več ciklov ali enega “kompletno”. Jasno je, da dober fotoreporter nima le deset, dvajset fotografij, ampak več sto (z enega dogodka, če je vsebinsko in s tem fotografsko ali fotoreportersko zanimiv).
Seveda je vprašanje, kam v 35 letih kot fotoreporter lahko “padeš”, da dobiš nekaj, kar ali česar drugi fotografi ali fotoreporterji nimajo ali jih ni bilo tam.
Teh svetovnih dogodkov Suhadolnik skoraj nima; malo je tistega, kar bi pripovedovalo o nečem, kar se je zapisalo v mednarodni spomin in kroniko. Takoj smo pri vprašanju, kako slabo in nenaklonjeno lastniki medijev podpirajo izvirno fotografsko, pa tudi novinarsko (pisoče) tujino, bojim pa se, da bo fotoreporterskega pokrivanja še domačega dogajanja v medijih vse manj. Bo treba ustanoviti svoje časopise!
Kljub vsemu bi si drznil pomisliti, da Jože Suhadolnik ni pravi fotoreporter, ki bi se s fotoaparatom v roki metal v dogodke, tako kot včasih Edi Šelhaus ali Joco Žnidaršič.
Črno – bela tehnika fotografiranja daje misliti. Kaj je z barvani, da ne povedo več bistvenega? Kaj pa če nikoli niso ?
Marijan Zlobec