Bolj mirna Poletna noč

Poletna noč, tradicionalni večer slovenskih popevk v sodelovanju med RTV Slovenija in Festivalom Ljubljana, je tokrat na Kongresnem trgu, kar polnem, pa še z množico ljudi za ograjo na stojiščih, minila zelo mirno, ne bi rekel ravno zaspano, ampak zbrano v poslušanju koncerta, bolj kot spremljanje kakega bolj zabavnega glasbenega žanra. Ljudje so se vedli, kot da si želijo kar se da mirnega poslušanja in uživanja v pesmih, ki jih že v celoti ali skoraj brez izjeme poznajo.

Helena Blagne, vse fotografije Marijan Zlobec

Zato je bilo aplavzov manj od pričakovanj, pa tudi skandirajočega ploskanja bolj za vzorec. Vendar s tem ne bi mogel reči, da ljudje niso bili zadovoljni, le da se je na koncu, ko vsi nastopajoči niso prišli še enkrat skupaj na oder, zdelo precej nedorečeno.

Morda je bilo premalo neposrednega stika nastopajočih solistov z občinstvom; orkester je bil pomaknjen globoko v globino odra, nastopajoči so bili ne na sredini, ampak na levi strani odra, kakih pet metrov stran od njegovega roba, potem je bilo še pet metrov praznega prostora do prvih vrst, še kakih dvajset metrov stran od drugega dela parterja; vse se je zdelo nekoliko odtujeno, zlasti za tak tip koncerta, kjer se pričakuje čim močnejši stik med nastopajočimi in občinstvom. Bil je koncert, kot da bi ga poslušal nekako bolj osamljeno nekje v nekoncertni obliki. Morda se je po televiziji, ki obraze nastopajočih z lahkoto približa, to videlo drugače.

Eva Boto

Koncert ob petindvajseti obletnici samostojne slovenske države, Republike Slovenije skozi slovensko popevko vendarle ima kaj pokazati. Slovenska ustvarjalnost je močna, mnoge pesmi ali popevke so se prijele in ohranile svojo prepoznavnost, tako po melodijah, kot aranžmajih za veliki simfonični orkester in big band.

Izbor iz festivalov je bil korekten, morda celo tehten, a bi v tem smislu moral imeti pri roki večji nabor pesmi, ki so bile sicer izvedene. Opazno je bilo, da dveh pesmi nista pela avtorja in pevca, ki bi ju lahko, a je to stvar notranjih diskusij. Raje bi na primer videl, da bi mi svojo pesem Za prijatelje zapel Andrej Šifrer sam.

Anika Horvat

Druga stvar je monopolizacija slovenskih popevk s strani RTV Slovenija, kar velja tako za programe in vse  izvajalce, vključno z dirigentom…Mnogi so, ki sem ali na tako Poletno noč ne pridejo, beri ne morejo priti.

Tretja stvar je opazno pomanjkanje velikih osebnosti slovenske popevke; doslej so bili menda proslavljani že vsi, drugih ni ali pa so še premladi.

Nuša Derenda

Prav je bilo, da so se v prejšnjih letih spomnili in počastili pisca tekstov ali pesmi Dušana Velkaverha in lani Elze Budau, morda je živ še kdo, ki bi ga zlahka prepoznali kot odličnega pisca besedil, kot npr. Miroslav Košuta…, a je vprašanje, ali bi lahko naredili tako močan in prepoznaven večer z razpoložljivimi pevci.

Poletna noč ni festival novih pesmi ali popevk, ni tekmovanje, ampak je koncert, revija, obujanje spominov in nadaljevanje tradicije, panorama, prijetno glasbeno doživetje s podoživljanjem vsega, kar se je že zgodilo in so ljudje spoznavali na različne načine ter ob raznih priložnostih. Potpuri antološkega tipa.

Slovenske pevke in pevci so profesionalci, od katerih se pričakuje prav tako pripravljenost kot od nastopajočih v klasični glasbi. Če kdo stopi na oder, mora svojo pesem absolutno znati. Dirigent Patrik Greblo se je dobro znašel v enem primeru, “krivdo” pa kar z odra na glas zvrnil na občinstvo, češ da “premalo ploska”, kar je milo rečeno nevljudno. Saj so imeli vaje, da ne rečem generalko dan poprej. Pevec se ne sme zmotiti, tudi če ni nikogar v dvorani ali na koncertu na prostem.

Tanja Ribič

Med nastopajočimi na  večeru 25 let festivalskih uspešnic so pevke in pevci večinoma ohranili znano, priznano in pričakovano koncertno formo, tako kot njihove pesmi. Vsakdo se mora potruditi zase in narediti vtis, kot ga sam zmore, četudi zapoje eno samo pesem; nekateri so jih zapeli dve ali celo tri, kar se je zdelo nekoliko “diskriminatorno”. Opazna pa je bila težnja k razumljivosti petega, jasna dikcija, s poudarkom na posameznih frazah in njihovih pomenih, čeprav je še bilo prostora za večjo dramatičnost in spriščenost izraza, polnost in moč ter celovitost posameznikove prezence.

Slavko Ivančić

Morda bi se v tem ali takem okolju bolj prilegla večja sproščenost, tako kot že omenjena večja fizična bližina in brez električnega droga prav po sredini pred odrom, kar moti sicer vse prireditve, a tega problema ne znajo odstraniti. Si predstavljate, da bi imeli v Cankarjevem domu ali v Poletnem gledališču v Križankah pred nastopajočimi solisti nek drog?! A to očitno nikogar ne moti, tako pač je.

Trio Eroika z drogom pred obrazom

Med nastopajočimi se mi je zdela, glede na svoj siceršnji opus in osebno glasbeno zgodovino, preskromna Helena Blagne; ena pesem, kot da ji je premalo, da se na odru sploh pokaže, kaj šele razživo (ker se ne more?). Faraoni so malo ostareli in je njihova pevska prezenca bolj amaterska in vsebinsko lokalistična,  v interpretaciji premalo dožiteva. Za nekatere pevce bi rekel, da so še premalo izraziti in še niso dozoreli v velike osebnosti slovenske popevke (Cole Moretti, Andraž Hribar, Slavko Ivančić, Marko Vozelj), ali pogojno rečeno ostajajo v sredini (Anžej Dežan, Anika Horvat, Katrinas, Eroika), nastopajo bolj priložnostno (Prifarski muzikanti). Eva Boto je v tem kontekstu v odprtih možnostih pevskega in interpretativnega razvoja, medtem ko ostaja najbolj prepričljiva Nuša Derenda, ki je imela vrhunec v sicer mednarodno uspešni pesmi Ne, ni res (Energy) iz leta 2001. Tanja Ribič ni prava pevka, ampak bolj igralka, a se je edina zahvalila občinstvu in pokazala, da ga ima rada, vsi drugi so bili bolj “serijski” nastopajoči, kar je izzvenelo precej togo (slabše kot na klasičnih koncertih). Alenka Godec je zapela Poletno noč; menda jo edina zna, a nima v sebi miline in globine doživetosti slavne Marjane Deržaj.

Bernarda Žarn

Dirigent Patrik Greblo je program dobro naštudiral; v posameznih primerih bi pričakoval (zasti od godal) več angažiranosti, čistosti skupne igre, več smisla za lepoto melodij in za njihovo poudarjanje; več polnosti (izpetosti fraz) in sentimenta; odlični so bili trobilci, pianist, kitarist…Prav tako solidno je bilo ozvočenje in video prenos na zaslone, bolj so motili krožeči reflektorji, občasno v ljudi in kazanje vedno enih in istih obrazov v občinstvu. Opazno je še bilo, da je bil najvišji “čin” na prireditvi sam generalni direktor RTVS, sicer pa podžupan.

Alenka Godec

Večer je uspešno, čeprav občasno s prevelikim “pridigarstvom”, povezovala Bernarda Žarn.

Če občinstvo premalo ploska, se pevec zmoti

Nihče ni dobil niti vrtnice! Nihče vidne zahvale! Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli naj se nad sabo zamisli, kakšen vtis je naredil s to “potezo”!

On tega ne vidi, vsi ostali pa!

Marijan Zlobec