Strategija razvoja medijev do leta 2024, kot jo je objavilo Ministrstvo za kulturo RS, je za večino medijev povsem brez smisla. Mediji so namreč razen državne RTV Slovenija v zasebnem lastništvu in ni njihova dolžnost, da sledijo napotkom in vizijam nekoga, ki izhaja iz izključno birokratsko – strokovnih krogov pod državno kupolo ali kapo. Strategija sploh nima bistvenega poglavja ali točke: lastništvo medijev in s tem novinarjev.
Slovenske medije bodo brali po vsem svetu, a ne s “pomočjo” Ministrstva za kulturo in njegove Strategije, foto Marijan Zlobec
Če strategija ne zna ničesar reči o najbolj aktualni in žgoči temi, to je lastništvo vseh najpomembnejših in največjih tiskanih medijev, zasebnih radijskih postal in televizij, je brez realne vrednosti in moteč dokument, ker ne izhaja iz primarnega opisa danega položaja medijev leta 2016.
Strategija se lahko dela zgolj na izhodiščih, ki so zelo natančna, jasna, obsegajo podobo javnega medijskega prostora z vsemi vsebinami, problemi, konflikti, nevzdržnim materialnim položajem novinarjev, prekerstvom, pogodbenimi odnosi, najemniškim novinarstvom, odpuščanjem novinarjev, prevelikim številom novinarjev v Sloveniji v celoti…
Ministrstvo je enostavno naročilo raziskavo, s katero je želelo “ugotoviti, kakšne so medijske potrebe ljudi in ne samo kje in kako delujejo mediji, zato je po postopku oddaje evidenčnih naročil, pri izvajalcu Valicon Ljubljana, naročilo raziskavo, katere namen je bil pridobitev podatkov o tem, kako ljudje ocenjujejo delovanje slovenskih medijev.”(Valicon -Raziskava odnosa do medijev, april 2016).
Ministrstvo za kulturo s to strategijo prvenstveno uresničuje naloge, ki jih nalaga Nacionalni program za kulturo 2014-2017
V okviru nacionalnega programa, analize stanja ter rezultatov javnih razprav pa Ministrstvo za kulturo s to strategijo postavlja pogoje za dosego naslednjih ciljev: na osnovi opredelitve javnega interesa v zvezi z medijskimi vsebinami in vlogo medijev, pomembnih za slovensko okolje in družbo ter nove definicije medija, ki je tehnološko nevtralna in bo dokončno dorečena z zakonom:
1. vzpostaviti sistem, ki bo omogočal in dajal prednost samoregulaciji medijev, njihovi neodvisnosti in raziskovalnemu novinarstvu;
2. vzpostaviti sistem za striktno spoštovanje intelektualne lastnine (predvsem avtorske in sorodnih pravic) v medijih;
3. vsem prebivalcem v Republiki Sloveniji omogočiti enakomerno in enakopravno zastopanje njihovih območij v medijih, in sicer tako z vidika medijskega pokrivanja teh območij, kakor tudi sprejemanja informacij s teh območij;
4. z namenom zaščite slovenskega jezika zagotoviti predvajanje slovenskih (zaradi zahtev EU tudi evropskih) avdiovizualnih del;
5. izboljšati socialni status novinarjev;
6. uveljaviti spoštovanje in udejanjanje visokih novinarskih standardov;
7. zagotoviti sistem za transparentno, pregledno in odgovorno lastništvo lastnikov medijev;
8. ustvariti sistem in okolje za konstantno medijsko opismenjevanje in vzgojo, z namenom kritičnega razumevanja in sprejemanja medijskih vsebin;
9. zagotavljati in spodbujati deficitarne, kulturne in ustvarjalne vsebine v medijih;
10. uvedba novih poslovnih modelov za medije, predvsem tiskane – zagotoviti pogoje za obstoj teh medijev;
11. odpraviti anomalije v oglaševanju, s čim manjšimi posegi v to področje;
12. uvesti možnost tematskih kanalov.
Ministrstvo bi imelo vse in dalo nič
Če pogledamo posamezne točke, se zdi, kot da si Ministrstvo za kulturo nalaga veliko breme in hkrati si hkrati jemlje pravico do medijev, ne da bi izreklo kaj bistvenega; kaj bo samo finančno prispevalo medijem za vse to, kar predlaga kot svojo strategijo.
Ministrstvo za kulturo živi daleč od realnega sveta, ko na primer piše, da mora z zakonom zagotoviti sistem za transparentno, pregledno in odgovorno lastništvo lastnikov medijev.
Ta “transparentnost je ušla iz rok nekdanji ZKS s Komunistom in SZDL Slovenije z Delom, Ljubljanskim dnevnikom in Večerom. Danes ali včeraj je lastništvo ušlo iz rok Ministrstva za kulturo tako rekoč sto odstotno ali na celi črti, še posebej ko je bilo treba reševati mnoge konkretne probleme, tako poameznih časopisov kot status novinarjev in še posebej samozaposlenih novinarjev.
Zakoniti lastniki medijev niso “pod” Ministrstvom za kulturo, ampak “nad” njim. Zasebni časopisi ne “igrajo” v prvenstvih ali tekmovanjih z mednarodnimi pravili, ampak igrajo tako, kot njihovi lastniki hočejo.
Ministrstva za kulturo ne moti vse, kar se zadnjega pol leta na primer dogaja na Delu z odpustitvijo več deset znanih in uglednih novinarjev ter urednikov z mednarodnimi izkušnjami. Ne briga ga, kako, v kakšnih finančnih pogojih in osebnih razmerah bodo odpuščeni novinarji preživeli naslednjih 30, 40, 50 let. Očitno ga ni motilo niti nezakonito lastništvo Dela celotnega Večera, propad Dela Revij…
Ko lastniki Dela na primer preberejo stavek: ” uvedba novih poslovnih modelov za medije, predvsem tiskane – zagotoviti pogoje za obstoj teh medijev, ” se lahko samo smejijo. Na Ministrstvo za kulturo Delo ni več moglo računati, ko je šlo za finančno usodo Dela de facto in zatem še bolj Pogledov, kot na usodo krčenja drugih prilog splošne kulturne in znanstvene vsebine.
Ministrstva za kulturo očitno ne moti, da danes prvič po drugi svetovni vojni nimamo kulturnega tednika, štirinajstnevnika ali mesečnika.
Ministrstvo za kulturo se vede kot finančni in s tem kar zakoniti lastnik medijev, saj natančno na primer ve, da je “treba vsem prebivalcem v Republiki Sloveniji omogočiti enakomerno in enakopravno zastopanje njihovih območij v medijih, in sicer tako z vidika medijskega pokrivanja teh območij, kakor tudi sprejemanja informacij s teh območij.”
Koliko milijonov evrov bo za ta cilj, ki bo zapisan v zakonu, prispevalo Ministrstvo za kulturo?
Ministrstvo za kulturo bo spejelo zakon, ki nikogar od zakonitih lastnikov zasebnih medijev ne bo zavezoval, ker MK ni izdajatelj in lastnik nobenega časopisa.
Ministrstvo za kulturo se je povsem izognilo finančnim problemov medijev z izgubo oziroma negativnim finančnim poslovanjem ali celo bankrotom.
V Strategiji je naravnost pravljično lepo opisana slovenska medijska krajina leta 2024.
“Vsi mediji zagotavljajo pravično plačilo svojim novinarjem in spoštujejo profesionalne in obrtne standarde novinarskega dela, pri poročanju striktno upoštevajo človekove pravice in zagotavljajo skrb za slovenski jezik. Lastništvo medijev je transparentno in odgovorno, zakonodaja omogoča razvoj poštenega in pravičnega trga. Mediji in delavci v njih se zavedajo svoje družbene odgovornosti.”
“Leta 2024 v Republiki Sloveniji uspešno deluje medijska samoregulacija. Republika Slovenija aktivno podpira visok nivo profesionalnega, področnega in obrtnega znanja novinarjev in urednikov ter se zaveda in spodbuja razvoj raziskovalnega novinarstva. Medijska in digitalna pismenost sta del obveznih učnih programov osnovnih in srednjih šol, uporabniki pa se zavedajo pomena primernega plačila za informacijo ter znajo kritično interpretirati novinarsko besedilo. Tako mediji kot novinarji dosledno spoštujejo pravice intelektualne lastnine in jo hkrati promovirajo. Tehnološko nevtralna zakonodaja omogoča razvoj tematskih kanalov in razširjanje novinarskih vsebin po celotnem območju Republike Slovenije, kakor tudi Slovencem, ki živijo v zamejstvu.”
Toliko praznega in neobvezujočega besedičenja ne bi dandanašnji mogel pripisati nobenemu medijsko osveščenumu in z izkušnjami obogatenemu novinarju praktiku.
Leta 2024 bo v Sloveniji delovalo toliko mdijev, kolikor jim bodo bralci, poslušalci ali gledalci še verjeli, vanje zaupali in jih predvsem kupovali ali plačevali. Vse drugo je “remitenda”, kot je bila nekoč moskovska Pravda, praška Rude Pravo, lahko bi dodal še kakšen dnevnik v številnih drugih državah in na vseh celinah.
Ministrstvo za kulturo za leto 2024 ne ve, kakšna bo dejanska podoba, ampak ve zgolj za “sanjsko” vizijo slovenske medijske kajine.
Najbrž ste že uganili, da pojma medijske svobode v Strategiji ni
Ob omembi divje privatizacije slovenskim medijev lahko preberemo zgolj v opombi pod črto naslednje: “Kakšno je stanje novinarstva v Sloveniji, nazorno prikazuje primer z ene od javnih razprav. Novinarji in lastniki medijev so sedeli razdeljeni vsak na svoji polovici dvorane. Govorili so zgolj lastniki. Ko smo enega od novinarjev po zaključku razprave vprašali, zakaj med javno razpravo ni povedal svojega mnenja (javna razprava se je nanašala na novinarje), je tiho in prestrašeno povedal, da mu je njegov direktor prepovedal govoriti. Po mnenju Ministrstva za kulturo tudi ta primer kaže na slabo socialno stanje novinarjev (konkretno, novinar se je bal za izgubo svoje službe v primeru, da bi povedal svoje mnenje).
Nasprotno pa si upa Ministrstvo za kulturo zapisati in celo izrecno poudariti, da “se morajo tako izdajatelji medijev, kakor tudi novinarji sami zavedati posebnega pomena medijev v družbi, saj prav neodvisni, visoko strokovni in raziskovalni novinarji pomenijo zagotavljanje demokratičnosti v določeni družbi.”
Kolikor so nas učili v osnovni šoli, zagotavlja demokatičnost določene družbe predvsem vsakršna svoboda, pravni red, neodnisne vse ustanove, pravica do mišljenja in njegovega izražanja, zbiranja in političega delovanja, neodvisno in pošteno sodstvo…
Naloga medijev ni, da zagotavljajo demokracijo, morajo pa poročati o tem, da je (še) ni in da je očitno ne bo, vsaj v Sloveniji, niti še leta 2024.
Leta 2024 bo v Sloveniji delovalo toliko medijev, kot jih bo družba sprejela in jih skupaj s svojimi državljani omogočila.
Najboljši mediji bodo zasebni, individualni, posamezni, hitri, informativno učinkoviti verodostojni, pogumni, skratka na celi črti svobodni. Tega pa Ministrstvo za kulturo v svojih dokumentih za leto 2024 ne vidi; on vidijo medije še v času socializma, ko sem na primer moral kot dežurni nočni tehnični urednik v Tiskarni Dela pregledati ročne krtačne odtise posameznik strani, predno sem na glas zavpil:”Kalander!”.
Marijan Zlobec